11. dan (Lofoti)
Svoj premični dom sva premaknila nekoliko bolj južno do kampa prečudovitega Sandvika.
Lofoti se nahajajo na obali severne Norveške. So ena najbolj znanih in obiskanih turističnih točk. Pohvalijo se lahko z naravnimi lepotami, s tradicionalno vaško arhitekturo in tradicionalnim načinom življenja prebivalcev.
Na najino veliko srečo naju je tudi 11. dan obdarilo sonce. Že sama vožnja po dobro urejenih cestah je užitek. Mogočne skale oziroma gore z belimi bradami in kapami obdajajo cesto z leve in desne strani. Pot naju je vodila skozi številne tunele, nekateri so dolgi tudi po šest kilometrov. Na postajališčih ob cesti sva večinoma srečavala norveške ribiče, ki so iz vode vlekli velike ribe.
Kampi popotnikom in turistom tu ponujajo veliko. Dopustniki se lahko odločijo za ribarjenje, veliko je ponudnikov vožnje s kajaki, lahko najamete čoln (ura najema stane okoli 25 evrov) in se sami odpravite v notranjost fjorda, največ "dela" pa imajo tu ljubitelji hoje v hribe in gore, ki se dvigujejo tudi do tisoč metrov nad vodo in nudijo prekrasen razgled na pokrajino in vasice. Občutek sva imela, kot da bi morje pripeljali v dolino Trente in ga posuli z majhnimi otočki.
Sama sva se najprej namenila nad majhen hrib nad kampom, kjer sva naredila nekaj lepih fotografij. Pogled z vrha je tak kot na najlepših razglednicah. Pod nama je bil zaliv fjorda in turkizno ter kristalno čisto morje, okoli naju pa visoke črne skale. Tudi zato nama ni bilo žal, da sva se odločila, da prespiva v kampih, ki so ponavadi postavljeni na najlepših lokacijah. Na Norveškem je sicer dovoljeno brezplačno kampirati v naravi.
Kamp je od bližnjega mesteca oddaljen dobre pol ure hoje. Ogledala sva si, kako živijo domačini, ki kljub temu, da njihov standard ni slab, živijo skromno. Domovanja so skromna, tudi prevozna sredstva so slabša kot v Sloveniji. Tu se očitno nihče ne baha, da ima najboljši avtomobil v ulici ali najlepšo hišo v mestu. Po večini so vse hiše obdane z lesom, pobarvane belo ali rdeče. Pred hišami imajo urejena dvorišča s pokošeno travo, raznobarvnimi rožami in dodatki, vse skupaj pa je že kar malo kičasto. Presenetilo naju je tudi, da tu živi veliko mladih družin, saj sva menila, da mladi hitro pobegnejo v večja mesta.
Nad mestom je čudovita lesena katedrala s pokopališčem čez cesto. Tudi spomeniki umrlim so skromni, po večini gre le za vklesan kos kamna. Zanimivo je, da tu mrtvim v spomin ne prižigajo sveč. Želela sva v katedralo, vendar na Norveškem skoraj nič ni zastonj. Vstopnina za dva odrasla je bila namreč 7,5 evra.
Središče mesta je majhno, a tipično skandinavsko, z barvnimi hišicami ob rokavu, ob katerem so parkirane jadrnice in ladjice, iz nekaterih vihrajo gusarske zastave. V bližnji trgovini sva še enkrat ugotovila, da je Norveška definitivno najdražja država na najini poti. Jogurt tako stane 2,5 evra, šest jajc tudi dva evra, kilogram banan 2,5 evra, liter mleka pet evrov, škatlica cigaret tudi 10 evrov. Še to, če si boste želeli popoldne v trgovini kupiti alkoholno pijače, to ne bo šlo. Prodaja alkohola je po 13. uri prepovedana.
Iz dolgega pomola na obrobju mesta je čudovit pogled na središče mesta, pogled na drugo stran pa seže vse do ogromnih črnih skalnatih gmot v morju in številnih otočkov, ki spominjajo na Kornate. Povzpela sva se še na razgledno točko nad hrib nad mestom, ki ga krasi kip enega od umrlih norveških kraljev.
Ozračje se proti polnoči močno shladi, pa čeprav teme poleti tu sploh ni. Čuden občutek je bil, ko sva morala zaspati "sredi dneva“, a utrujenost je vsak večer naredila svoje.
Uporabna povezava: Kamp Sandvika
Preberite še:
8. dan: (Helsinki in finska moda)