Verjetno me bodo tisti, ki so potrebovali več poskusov razumeli. Prav tako me bodo tisti, ki so ga opravili v prvem poskusu s 25 obveznimi urami vožnje ožigosali za nevarno voznico. A vendar, sem na nek način hvaležna, da sem potrebovala toliko dodatnih ur vožnje, saj sem se dejansko naučila voziti. Medtem ko bi nekaterim privoščila še kakšno dodatno uro vaje.
Občutek, da si nespreten voznik pa je lahko izredno moteč. Posebno, ko sedi poleg tebe entuziast avtomobilizma, ki bi znal voziti (skorajda) z zaprtimi očmi. “Pazi rdeča!”, “Daj, pelji na levem pasu!”, “Umakni se na drugi pas!”, “Glej mavrico, ne, ti glej na cesto!”... malo za šalo, malo za res. Vem, da sovoznik nima slabega namena ob vseh teh opozorilnih vzklikih, a moram priznati, da so bili enkrat toliko nadležni, da sem prijateljico peljala do doma s hitrostjo 20 km/h. Bilo je ponoči in na cesti je bil izredno redek promet. Če bi me policisti zaustavili, bi jim pojasnila, da imam ob sebi paranoično sovoznico.
Dejstvo je, da je sovoznik prav tako pozoren na promet in ti v redkih primerih lahko pomaga, a vendarle sem voznica in opazujem dogajanje okoli sebe in vidim, da je rdeča, ali da sem na avtocesti na levem pasu in se moram umakniti hitrejšim vozilom, da nisem na prednostni cesti ter, da se moram pred stop znakom zaustaviti itd.
Polovica nesreč zaradi motenja
Poleg tega, pa je nenehno opozarjanje sovoznikov lahko nevarno. Novembra se je v Moskvi odvijala svetovna konferenca o varnosti v prometu, na kateri so poudarili, da 50 odstotkov prometnih nesreč povzroči takšno ali drugačno motenje voznika. No, po neki drugi raziskavi, pa bolj kot sovoznik, voznika moti telefoniranje med vožnjo. Oziroma je zaradi mobitela lahko manj odziven.
Kadar sem sama sovoznica, raje molčim. Pa ne zato, ker spim poleg voznika, temveč zato, ker mu zaupam. Če vidim, da namerava peljati preko železniških tirov, jaz pa na desni strani vidim vlak, bom jasno rekla: “Stop!” Za vsak smernik oziroma stopnjo, na kateri ima vklopljene brisalce, pa se res ne bom vtikala v njegovo vožnjo. Posebno zato ne, ker smo si različni. In nekateri vklopijo brisalce ob prvi dežni kapljici, drugi šele, ko vidijo, da konkretno dežuje. Slednje je jasno metafora za odzivnost. Nekateri zavirajo 500 metrov pred semaforjem, drugi 30 metrov prej.
In tudi panika sovoznika ne gane vsakega voznika. Nekateri so se jo naučili enostavno preslišati. Samo, da je ne preslišijo v ključnem trenutku.