Avtomobili so prve hupe dobili že davnega leta 1910. Od takrat so se seveda precej razvile. Ko je Dunajska konvencija leta 1968 zabetonirala temelje prometne varnosti na globalni ravni s poenotenjem prometnih pravil in klasifikacije vozil, je poseben 28. člen namenila zvočnim in svetlobnim opozorilom pri vozilih.
V njem je zapisano, da se "smejo zvočne opozorilne naprave uporabljati samo:
- za dajanje opozorila v primeru, da se s tem prepreči nesreča;
- izven naselij, ko je priporočljivo, da se obvesti voznik, da bo prehiten."
In še: "zvok, ki ga proizvede zvočna naprava, ne sme biti daljši, kot je to potrebno."
Isti člen glede dajanja svetlobnih opozorilnih znakov navaja, da lahko voznik ponoči z njimi nadomesti hupanje v primeru preprečevanja nesreče, podnevi pa tudi opozarjanje na prehitevanje, če je to glede na okoliščine sprejemljivejše.
Ker se je z razvojem sodobnejših cest in vozil praksa dajanja opozorilnih signalov med prehitevanjem opustila, je edina še sprejemljiva uporaba opozorilnih signalov ostalo preprečevanje nesreč. Praksa je seveda marsikdaj drugačna.
Kaj pomeni "dvotonska?"
Večina današnjih avtomobilov ima nekje za motorno masko vgrajeni dve elektromehanski hupi. Nekoč je bila hupa ena, nato pa so proizvajalci ugotovili, da sta dva nekoliko različna tona za človeško uho prijaznejša kot en sam. Pri višini tonov lahko prihaja med hupami do določenih nians, a načeloma morajo vsi proizvajalci avtov oziroma dobavitelji hup spoštovati pravila o sestavnih delih.
Ta na ravni EU za vsako kategorijo vozil določajo polje električnega toka, zvočnih frekvenc in zvočnega tlaka, znotraj katerih se mora gibati odobrena zvočna naprava. Regulacija je potrebna, saj bi sicer po cestah slišali kakofonijo zvokov in njihove jakosti.