O švedski kombilimuzini smo pred časom že pisali in takrat pohvalili tako avtomobil kot delovanje bencinskega T4 1,6-litrskega motorja s 132 kilovati, ki je lahko pravi razgrajač, a po potrebi tudi varčnež. Njegova alternativa po moči je D4 motor s 130 kilovati (177 KM). Tako kot pri motorju D3 s 110 kilovati (150 KM) gre za pomanjšano različico klasičnega 2,4-litrskega aluminijastega dizelskega agregata, ki v treh generacijah poganja velike volvote že od leta 2001.

Dvolitrski motor je po prostornini njegova pomanjšana različica, ki pa ohranja značilni zvok petih valjevev in prav po zaslugi slednjega podatek 400 Nm pomeni največ navora med primerljivo močnimi motorji, ki jih ponujajo tekmeci, v prvi vrsti audi A3 in BMW serije 1. Navor pride popolnoma do izraza od 1.750 vrtljajev dalje, kar je sicer nekoliko višje kot pri D3, vseeno pa volvo dobro vleče že od nižjih vrtljajev dalje. Dodaten valj pa je verjetno eden od glavnih razlogov, da D4 ni v ospredju po varčnosti. Na 100 kilometrov je namreč naša meritev pokazala 6,9 litrov porabljenega goriva, kar za avto takšnih mer ni malo.

Na cesti se avtomobilu v primerjavi z bencinarjem pozna nekoliko višja masa prednjega dela, a dokaj trdo nastavljeno podvozje še vedno zelo suvereno obvladuje zavoje. Notranjost je bila v najvišji opremi summum na ravni vsaj za razred višje rangiranih premium vozil. Belo usnje, vrhunski dizajn, dodatna ambientalna osvetlitev tudi za zadnje potnike, kvaliteta obdelave … Le tisti votli zvok, ko smo pobobnali po armaturki ali po oblogah vrat, nikakor ni želel iz spomina. Hvalimo po naših izkušnjah eno najhitrejših klimatsko-grelnih naprav v avtomobilih, pa tudi avtomatski menjalnik z dvojno sklopko, čeprav sta nemška tekmeca za odtenek še vedno v prednosti, nenazadnje tudi zaradi manka obvolanskih naperkov pri volvu, kar vzame kar nekaj zabave. Tudi upravljanje z infotainmentom je precej manj prijazno.

Ko voznik komaj čaka na gnečo

Med vožnjo z V40 se je v mislih neprestano vrtel pridevnik "zaupanje". In ta avtomobil ga je poln. Aktivni radarski tempomat ob avtomatiki in udobnih sedežih vožnjo v popoldanskih konjicah spremeni v počitek, sistem za nadzor nenamernega prehajanja voznih pasov deluje dvostopenjsko s popravkom volana in tresenja, hvalevredno odslej volvoti ne spuščajo več tistega predirljivega tona, ki je kar klical po izključitvi sistema. Tu je sistem za prepoznavanje nevarnosti pred trki s pešci in vozili do hitrosti kar 50 km/h, da o pasivni varnosti, kamor spada tudi meh za pešce, ne govorimo. Prepričajo tudi razni drugi detajli, ki pričajo, da so Švedi dobro premislili vsako podrobnost.

Foto: Andrej Leban Volvo V40 Racionalnosti pri nakupu takšnih vozil ni veliko, je le želja po nečem tehnično in oblikovalsko izstopajočem, stilsko kar najbolj dovršenem, pa čeprav zaradi manjšega prtljažnika in le povprečnega prostora zadaj zaostaja za marsikaterim ljudskim modelom po uporabnosti. D4 z najvišjo opremo in avtomatiko je po ceniku vreden 34.162 evrov. Vsi dodatki so testnika povzdignili na 43.277 evrov. Tudi zaradi nje bo takle volvo gotovo zelo edinstven na cestah, kar je pa lahko vzamemo kot še enega izmed njegovih čarov. In najsi je še tako visoka, primerljivo opremljeni nemški tekmeci bi bili še dražji.

Podatki o vozilu (Volvo V40 D4 summum)

Motor: petvaljni, dizelski
Prostornina: 1.984 cm
Skupna moč: 130 kW (177 KM)
Navor: 400 Nm med 1.750 in 2.750 vrtljaji na minuto
Poraba na testu: 6,9 litra/100 km (mešani cikel), izpust 117 g CO2/km
Zmogljivosti: 220 km/h, 8,6 sekunde od 0 do 100 km/h
Mere (D x V x Š) (v mm): 4.369 x 1.783 x 1.420; medosna razdalja: 2.647
Prtljažnik (v litrih): 335
Cena (v evrih): 34.162 (osnovni)/43.277 (testni)