Motocikel je simpatičen že na prvi pogled. Nežne linije, moderna bela barva, kromirani dodatki. Eleganca. Nič agresivnosti in dirkalne opreme. Čista klasika. Zaradi skromnih dimenzij dobro skriva kar tričetrtlitrski dvovaljnik klasične Guzzijeve zasnove. Pravzaprav spominja na nekoliko večji moped, pa tudi vožnja z njim ni nič bolj zahtevna. Mini, Hrošč in Fiat 500 so uspeli, lahko tudi Guzzi? 

 

Retro
Okrogla kromirana luč, okrogli kromirani smerokazi na pecljih, dva analogna okrogla merilnika, dva zadnja blažilnika, kolesa na napere in dve dolgi izpušni cevi kot tipični elementi motociklov iz sedemdesetih. Enak stil povzema tudi 17-litrska posoda za gorivo, ki jo krasi seveda tipičen kromiran pokrov, ki ga je med dolivanjem goriva potrebno nekam odložiti.

Preizkušen recept: zračno hlajen dvovaljnik, dvojno vzmetenje zadaj, cigarasta izpušna cev, okrogli merilniki. © G. M.

Popolnoma znani elementi, prisotni na nešteto modelih klasičnih motociklov. Pogonski agregat je seveda dobro viden – svetla hladilna rebra, kromirani pokrovi ventilov. Preostala mehanika je črne barve, ki je uporabljena tudi za prednje in zadnje vilice, klasičen cevni okvir in sedež. Kombinacija bele, srebrne ("krom") in črne je lepo usklajena. Končna izdelava je kvalitetna, električni kabli so lepo pospravljeni. 

Delovno okolje
Moderne tehnologije skorajda ni oziroma je zelo dobro skrita. Ob preklopu kontaknega ključa armaturna plošča oživi, prikažeta pa se tudi dva majhna LCD zaslona – namesto klasične analogne ure, kot dnevni in skupni števec kilometrov ter merilnik temperature. Med različnimi funkcijami se preklaplja z dvema (trdima) kromastima tipkama. Armaturna plošča je tako edini element, ki izdaja novejšo izdelavo. Vse ostalo je čista klasika – ročici, kromirana ogledala (vibracije dvovaljnika jih ne dosežejo!), stikala za smerokaze in luči ... Stopalke so obložene z gumo, zato vibracij ni čutiti. Sedež je precej trd, a udoben. Skriva manjši predal za orodje in dokumente. Sedenje je dovolj pokončno, da ne utruja, sopotnica pa bo brez težav zdržala izlet do morja.

Merilniki povzemajo tiste na predhodniku iz leta 1967. Če le ne bi bilo LCD zaslončkov ... © G. M.

Dovolj živahen motor ...
Poleg tega V7 classic premore tudi vbrizg goriva in diskaste zavore, kar seveda ni bila vrlina motociklov izpred 40 let. Na pogonskem agregatu ostalih posodobitev ni videti – gre za 744-kubičen zračno hlajen dvovaljnik z valji pod kotom 90 stopinj, dvema ventiloma v glavi, suho sklopko in kardanskim prenosom na zadnje kolo. Kljub elektronskemu vbrizgu je ob hladnem vžigu potrebna uporaba "čoka". Mogoče namenoma, kot nostalgičen dodatek. Guzzi zato pri hladnem speljevanju simpatično cuka. Zvok motorja je prijeten; enakomerno vleče od 2000 vrtljajev, do okoli 4500 vrtljajev mu niti ni do vrtenja, nato pa se razživi in pri 6800 vrtljajih doseže skoraj 49 konjev . Moči in navora (54,7 pri 3600 vrtljajih) je za tekoče križarjenje tudi v dvoje povsem dovolj. Kaj več tudi ne smete zahtevati od njega, saj ni temu namenjen, kajne?

Dobre zavore. Trd menjalnik, dokler se motor ne ogreje. © G. M.

... menjalnik pa ...
Še najbolj sivo brado pa nosi menjalnik. S 40 let staro zasnovo se srečamo, ko želimo prestaviti v prvo in speljati. Kontrolna lučka sicer pokaže, da menjalnik ni več v prostem teku, vseeno pa ni v želeni prestavi. Dokler se ne ogreje je prestavljanje trdo. Prestav je pet, ročico pa je pri zadnji prestavi še vedno možno premikati navzgor. Ker je prenos moči na zadnje kolo preko kardana (manj zahteven za vzdrževanje kot veriga), je potrebo nekaj privajanja. Zadnje vzmetenje z nastavljivo napetostjo vzmeti je lepo, ni pa ravno učinkovito na slabi cesti. Prednje kolo, 18-palčno s pnevmatiko dimenzij 100/90, in zadnje, 17-palčno s pnevmatiko dimenzij 130/80, ne vzbujata ravno želje po globokih nagibih. Že na nekoliko bolj spolzkem asfaltu se pozna hitrejše odvzemanje plina, sicer pa je oprijem povsem zadovoljiv.

Zavore: spredaj za zaviranje dovolj dobro skrbi 320-milimetrski disk, ki zahteva močnejši stisk ročice, zadaj pa 260-milimetrski disk zelo rad blokira zadnje kolo. Zavore so sicer glede na zmogljivosti in namembnost motocikla povsem zadovoljive. Kompaktnost in 182 kg suhe teže pripomorejo, da je Guzzi v mestu in na ovinkastih cestah izredno okreten in lahkoten tudi v dvoje. Seveda za krajše izlete ... Vetrne zaščine ali kakšnih drugih potovalnih dodatkov ni. Boste pa z njim v stilu zapeljali sopotnico na sladoled – ne pozabite na retro usnjeno jakno in čelado!

Redek na cesti
V7 Classic lahko postavimo ob bok angleškemu Triumph Bonneville, Ducati GT1000 pa mogoče že nudi več športnosti. Drugih legend (še) ni na trgu. Tisti, ki si ne želijo sto- in večkonjske konfekcije ali si v garaži želijo imeti tudi umirjen motocikel za vsak dan, si lahko takega Guzzijevega posebneža kupijo za 7949 EUR (Avto Triglav). Primeren je tudi za začetnike.