Avto sem prevzela pred pred stavbo, kjer je naše uredništvo in z Grego sva šla en krog, ker je od zadnje vožnje z električnim avtomobilom minilo več kot leto. A kot kaže, se nekatere stvari usedejo v možgane in že na poti domov sem brezskrbno uživala v tihi, gladki vožnji s hitrimi pospeški.
Mazda MX-30 je za moje pojme kar velika, oziroma široka, sicer vozim nissanovo micro. Nekaj težav mi je torej povzročalo parkiranje v naš parkirni boks, predvsem zato, ker so varnostni sistemi, ki opozarjajo na bližino zidu, precej glasno protestirali.
"Zaupaj sistemu!"
Druga novost zame je bilo dejstvo, da nisem imela skoraj nobenega razgleda skozi okna pri vzvratni vožnji. "Zaupaj sistemu," mi je rekel Grega in ja, čez nekaj dni se mi je zdelo več kot imenitno, da mi pri vzvratni vožnji sploh ni treba zvijati vratu. Varno sem se počutila tudi z velikimi stranskimi ogledali, še posebej, ko sem opazila, da me z lučko vedno opozorijo, ko imam avto vzporedno z mojim v tako imenovanem mrtvem kotu.
Ko sem električno mazdo prevzela, je bila baterija napolnjena na 90 odstotkov, števec je kazal, da imam na razpolago 180 kilometrov, doseg avtomobila je sicer po WLTP - 200 kilometrov, po mestu pa še nekoliko več. Prve dni me je avto vozil predvsem na opravke v bližnji, mestni okolici, kjer cestnoprometni predpisi ne dovoljujejo hitrosti nad 60 kilometrov na uro. Števec, ki je kazal število razpoložljivih kilometrov, se je le počasi pomikal navzdol, zato sem bila čisto brezskrbna.
Obvoznica hitro pojedla kilometre
Potem pa je naneslo, da sem se morala po obvoznici odpeljati tja in nazaj 23 kilometrov. Nisem se obremenjevala, števec je še vedno kazal več kot 80 razpoložljivih kilometrov.
To sem opravila, a ko sem se zvečer odpravila še na 10 kilometrov oddaljeno lokacijo, je števec pokazal 17 kilometrov in ko sem prispela, me je že krepko stisnilo, saj sem nisem imela za vrnitev domov nobene možnosti več. Odpravila sem se torej do najbližje polnilnice (gremonaelektriko) in priključila avtomobil na polnilec.
Minute so tekle, števec, ki kaže doseg pa se ni in ni premaknil. Po dobrih dvajsetih minutah je kazal 10 kilometrov, ocenila sem, da je dovolj za iskanje hitre polnilnice, ki je bila sicer oddaljena dobre tri kilometre, ampak ja, včasih se mi pač zgodi, da se na najbolj preprosti poti izgubim in položaj pač ni bil tak, da si to lahko privoščim.
Po kavo in nazaj, števec pa gor
Po dobrih dvajsetih minutah je števec vendarle pokazal, da imam na razpolago deset kilometrov, kar je bilo po moji oceni dovolj, da se zapeljem do hitre polnilnice na bližnjem Petrolu. Parkiram, priključim avtomobil in se odpravim po kavo in lej, komaj sem nazaj, že mi števec kaže 40 kilometrov, počakam še par minut in sem že na poti domov.
Ja, zelo je res, kar mi je rekel Grega, ugotavljam, avto je zaradi manjše baterije namenjen krajšim, mestnim opravkom. To je prvi avto v družini, ki ima za daljše poti drugi avto, bencinarja, ki ga lahko napolniš tudi na avtocesti, z ročko, če slučajno ostaneš brez goriva.
A tudi to moram preizkusiti, zato se konec tedna odpravim, s 100 odstotno napolnjenim avtom seveda, na izlet iz Ljubljane v Koper. 107 kilometrov avtoceste torej. Načrt je, da se ustavim v Kozini, dobrih 25 kilometrov pred Koprom, napolnim toliko, da bom imela dosega 50 kilometrov, kar mi omogoča, da se mirne duše nekoliko zgubljam po Kopru.
Iz 34 kilometrov, kolikor dosega je ostalo po zmerni vožnji, se je števec le v slabih desetih minutah polnjenja na hitri polnilnici prestavil na 50, a tudi 34 bi bilo več kot dovolj, saj se od Kozine do Kopra cesta le spušča, poleg tega pa tam potekajo dela na cesti, zato je odprt le en pas, vožnja pa ni hitrejša od 60 kilometrov na uro, kar je optimalna hitrost za realno kurjenje kilometrov na električnem avtu. Pot nazaj je potekala s kratkim postankom na Lomu.
Vrata kot metuljeva krila
Sicer me je avto navdušil, čeprav verjetno nisem uspela testirati vseh njegovih sposobnosti. Tako sem šele zadnji dan vozila s tempomatom, kar vožnji da popolnoma novo dimenzijo. Nastavitve sedeža omogočajo, da se ta nekoliko privzdigne, kar je zame poseben plus, saj sem manjša. Ker je ravno pritisnil prvi mraz, sem uporabljala tudi gretje sedežev.
Avto je v notranjosti zelo prostoren, udoben in moderno zasnovan. Nekatere rešitve so zame popolnoma nove. Vrata se, denimo, odpirajo kot krila metulja, vstop v zadnji del avtomobila omogoča sprostitev posebnega ročaja, ki je nameščen nizko v odprtini zadnjih vrat.
Zadnji sedeži so v obliki klopce, tako, da lahko zadaj mirno sedijo tri osebe. Prtljažnik ni prevelik a še vedno prostoren, da se ga tudi precej povečati, če se zadnji sedeži zložijo. Predvsem pa navdušuje notranja oprema, izbrani materiali, prvič sem v avtomobilu naletela na pluto. Na avto bi se zlahka navadila.
Google je vsak teden plačal spletno delo od doma od 6000 do 10000 evrov. Od Googla sem prejel prvi mesec …
gledam fotke pri odprtih vratih in glede na dolžino sedeža voznika in dolžino sedalnega dela zadnje klopi, to ni klop …