Faze v razmerju, ki na koncu razpade, se običajno odvijajo nekako takole: pomanjkanje seksualnega in emocionalnega interesa, opažanje drugih ljudi, oddaljevanje, seksualno izogibanje, razmišljanje o prekinitvi, vse pogostejši pogovori o razmerju, poskus reševanja zveze, prikriti zmenki z drugimi, morda prevara, začasna prekinitev, popolna prekinitev ...

Obstajata dva načina prekinitve razmerja. V prvem gre za iskrene in grobe besede – ''sovražim te, zakaj sva se sploh morala spoznati, zakaj nisva že prej prekinila …'' toda ločitve, ne glede na to, kako si morda oba želita razhoda, vseeno prizadenejo človeka. Pogosto do ločitve pride le, ker je položaj skrajno mučen. Zato želi običajno tisti, ki se odloči za usodni korak, to izpeljati na čim manj boleč način za oba. Ljudje v različnih kulturah pogosto ponavljajo iste namišljene razloge in mislijo pri tem na iste resnične razloge:

• Zaslužiš nekoga boljšega. Dosti te imam. Koliko časa sem že brez koristi zapravil. Želim nekoga boljšega od tebe.  
• Ne moti me, če želiš ven z drugimi. Mogoče bo zares našel/našla nekoga. Potem krivda ne bo moja. Hkrati se lahko tudi jaz zabavam z drugimi.  
• Potrebujem samo malo prostora. Ne morem več. Dušiš me. Želim od tebe, čim dlje je mogoče.
• Upam, da bova še naprej lahko ostala prijatelja. Upam, da ne boš delal/a kakšnih scen, klical mojih staršev in prijateljev. Moram se rešiti čim manj boleče.
• Ne obstaja nihče drug. Običajno obstaja nekdo drug.
• Problem ni v tebi, ampak v meni. Vsi problemi so v tebi. Nič ne narediš prav in tega ne morem več trpeti.