Ob naših zadnjih top novicah se sprašujem, kam se peljemo. Pravzaprav o tem niti ne želim preveč razmišljati, saj moje razpoloženje kmalu doseže geografsko lego polderjev – sploh če pomislim na vrednote, kot so morala, etika, sočutje in ljubezen. Človeška vrsta gre k hudiču ...

Pa vendarle ne gre! O tem so me v sredo zvečer prepričali naši sosedje Hrvatje. Ko sem namreč spremljala program njihove televizije, sem presunjena ugotovila, da jim je predvsem z mladimi uspelo napolniti eno izmed splitskih dvoran, ki menda sprejme 14 tisoč ljudi, da so zbrali več deset glasbenikov in drugih umetnikov, tudi športnikov, ki so s koncertnim nastopom ali kratkimi pogovori z novinarji nastopili pred televizijskimi kamerami, da je dogodku zajeten kos termina odmerila nacionalna televizija in da se je angažirala tako rekoč vsa preostala Hrvaška! Zakaj? Za nesrečneže na Haitiju, ki smo jih mi, vsaj tako se zdi, že zdavnaj pozabili.

Je za našo amnezijo krivo dejstvo, da s pogledom ne sežemo dlje od domačega praga? Morda to, da ne premoremo dvorane, ki bi sprejela toliko ljudi? Mar med Slovenci ni nikogar, ki bi bil sposoben izpeljati tako obsežno organizacijo? Je kriva nacionalka, ki postane mokra zgolj ob bedastih projektih, kot so Obraz, Slovenka in Slovenec leta? Prepričana sem, da bi se podobno, a v manjšem obsegu, lahko zgodilo v ljubljanski Hali Tivoli. Odgovorite mi, zakaj se ni.