Trabantov nečastni sloves mladih avanturistov ne moti. V skupini devetih je le eden, ki nekaj ve o popravilu avtomobilov, pa še ta se je dejavnosti priučil sam. O popravilu trabantov pa seveda ne ve ničesar. Skupina je finančno zelo omejena, zato morajo pogosto spati v avtih, oskrba s hrano je velikokrat odvisna od velikodušnih domačinov, prijateljski odnosi so kaj kmalu na preizkušnji. Potovanje postane kaotično že po nekaj kilometrih in se v enakem vzdušju nadaljuje vse do cilja. Pogovarjali smo se z organizatorjem potovanja Johnom Lovejoyem.
Od kod ideja za takšno potovanje?
Odraščal sem v Nemčiji. Ko sem imel deset let, sem doživel padec berlinskega zidu. Tistega obdobja se ne spominjam prav dobro, spomnim pa se trabantov, majhnih barvitih plastičnih avtomobilov, ki so se večkrat povsem nenačrtovano prikradli v moje življenje in so me že kot majhnega navdušili. Leta kasneje, ko sem potoval po Vzhodni Evropi, sem jih znova uzrl. Kasneje sem se preselil v Kambodžo, kjer sem nekaj let delal v humanitarnih organizacijah, potem pa sem se preselil na Madžarsko, kjer sem delal kot novinar. Nekega večera sem po dolgem delovniku sedel v pisarni in zrl skozi okno. Mimo se je pripeljal trabant. V tistem trenutku me je prevzel nenavaden občutek in vedel sem, kaj moram storiti. Želel sem si nazaj v toplo Kambodžo, kjer sem bil popolnoma zadovoljen s humanitarnim delom. In kaj bi bilo bolje kot to, da se tja odpravim s trabantom. Projekt S trabantom na pot sem zasnoval s humanitarno noto, saj nam je ideja pomagala pri zbiranju denarja za humanitarno organizacijo v Kambodži.
Kako ste zbrali ekipo?
Poslal sem preko tristo sporočil prijateljem, ljudem, ki sem jih srečeval na svojih potovanjih, in tistim, ki sem jih spoznal med vsemi selitvami. Okoli 30 ljudi se je odzvalo na moje sporočilo, na koncu, ko je šlo zares, jih je ostalo le še šest. Tik pred začetkom pa so se nam pridružili še trije. Nastala je ekipa devetih nadobudnežev, polnih energije, ki so bili pripravljeni na vse.
Kakšni so bili stroški potovanja?
Prvotni načrt je bil, da bi celotno pot prepotovali v treh mesecih, vsak pa bi za pot odštel nekje med 5500 in sedem tisoč ameriških dolarjev. Na koncu se je izkazalo, da smo potrebovali pet mesecev in vsak približno 12 tisoč dolarjev.
Katera država vam je ostala najbolj v spominu?
Na to vprašanje najtežje odgovorim. Ne morem reči, da je bila samo ena, a če bi bila, bi najverjetneje izbral Kambodžo, ki jo dojemam kot dom. Mongolija je bila fenomenalna, tudi Tadžikistan. Vsaka država je imela svoje prednosti in slabosti. V Tadžikistanu smo ostali najdlje, ker smo imeli težave z vizami. Če bi me takrat vprašali, bi vam o Tadžikistanu povedal le najslabše, saj nam je tam povsem upadla morala, vendar pa se ga zdaj spominjam z radostjo.
Po skoraj šestih mesecih in 27 tisoč prevoženih kilometrih v 21 državah je pet članov prvotne ekipe doseglo cilj – Sihanoukville v Kambodži. Misija je bila uspešna, saj so na svoji poti zbrali 20 tisoč dolarjev, ki so jih podelili humanitarni organizaciji. Vsi člani ekipe se strinjajo, da je bilo to obdobje najlepše v njihovem življenju.
Nekaj utrinkov s poti si oglejte v fotogaleriji.