Alen Kobilica je kot edini slepi udeleženec prve slovenske tekme Spartan premagal pet kilometrov in 20 ovir. A zahtevni izziv na Krvavcu je pustil tudi boleče posledice: za Žurnal je razkril, da je na eni od ovir s čeljustjo močno udaril ob kovinsko konstrukcijo.

Po prihodu v cilj se je večkrat prijel za razbolelo čeljust. Med premagovanjem ovire 'monkey bar', pri katerem tekmovalci z rokami prehajajo med prečkami oziroma obroči, je namreč zgrešil oprijem in zanihal naravnost v konstrukcijo. "Ja, čeljust me zelo boli. Na monkey barih sem zgrešil obroč, tako da me je zanihalo v drog konstrukcije. Bojne rane," je povedal za Žurnal. Čeprav je sam ocenil, da zdravniške oskrbe ne potrebuje, je bil udarec očitno hudo boleč.

Na petkilometrski progi z 20 ovirami ga je vodil in spremljal njegov Spartan partner Simon Rožnik. Poleg ovir jima je pot do cilja oteževal strm gorski teren. "Iskreno - bilo je težko. Ampak je šlo," je Kobilica povzel izkušnjo. "Ni primerjave z drugimi športnimi izzivi. Zagotovo najtežje - za nekoga, ki ne vidi. Mogoče sem kje še bolj trpel - recimo v triatlonu, kjer grem vsakič v smrt, do konca. Ampak tam je cesta ravna. Tu pa se je krušilo kamenje, krušile so se skale … In še veliko različnih ovir in drogov. Pričakoval sem, da bo lažje. Nisem vedel, da bo šlo tako v klanec. Mislil sem, da bo šlo malo gor, malo dol. Šlo pa je dejansko le strmo in vztrajno gor."

Klanec in krušljivo kamenje sta mu povzročala največ preglavic, večini ovir pa je bil dobro kos. "Večina ovir je bila precej enostavna. Ene so malo tehnične. Sploh 'monkey bari', kjer moraš zadeti obroč. Če vidiš, točno veš, kaj moraš zadeti. Če pa ne vidiš, hitro zanihaš v prazno. In če zgrešim, ostanem na eni roki," je pojasnil.

Kot je povedal za Žurnal, so bili najzahtevnejši prav t. i. 'monkey bari" na vrhu proge, kjer oprijemi niso bili na enaki višini. Simon mu je sproti opisoval položaj naslednjega oprijema, a je bilo navodilo med visenjem in nihanjem težko pretvoriti v natančen gib."Simon je povedal, da je naslednji obroč približno 30 centimetrov višje, ampak vse to na hitro zadeti je v praksi malce težje," je povedal Kobilica.

Rožnik je ob tem poudaril, da sta takšne ovire pred tekmo vadila, vendar so bile na Krvavcu zaradi različnih višin zahtevnejše. Alenovo spretnost je zelo pohvalil: "On to sicer raztura. Lepo se ujame na eni roki. Vsaka čast."

Med premagovanjem proge ni manjkalo niti humorja. "Alen mi je rekel, da v bistvu niti ne ve, ali je dejansko na Krvavcu. Mi mora verjeti na besedo. Lahko bi bila v italijanskih Dolomitih, pa se mu ne bi niti sanjalo," je povedal Rožnik.

Kobilica je tako tudi pri največjih fizičnih naporih ostal poln humorja. V življenju je moral že čez številne ovire, tako da dobro ve, kako se najlažje premagujejo - s kombinacijo dobre kondicije in humorja.