Pubertetniški polbog Percy, ki se svoje polbožanskosti začne zavedati, šele ko ga Zevs, najvišji med bogovi, zmotno obtoži, da je ukradel strelo, “mora” šolske klopi in nadležnega očima zamenjati s kampom za urjenje polbogov in božjim očetom Pozejdonom. Mladinski fantazijski film, ki ga je po prvem od petih romanov o Percyju posnel režiser prvih dveh delov čarovniške franšize o Harryju Potterju, je daleč od Potterja in še dlje od grške mitologije. Nerazviti liki olimpijcev, ki se v zgodbi pojavijo samo zato, da se pojavijo, so, čeprav se jemljejo zelo resno, videti kot parodija samih sebe, težave Percyja, ki išče strelo in mamo, pa le izhodišče za najstniške romance in frustracije, ki okupirajo na hitro narejen in na hitro zapuščen polbožji naraščaj. Izmaličenje grške mitologije, ki si ga v tako bizarni obliki, kot jo je mogoče videti v filmu, lahko privoščijo le Američani, ni moderen pogled na antični svet, ampak amerikanizacija evropske zapuščine, od katere v filmu, v katerem glavno vlogo igrajo leteče allstarke, stransko pa nimfe v bikinijih, ni ostalo skoraj nič.