V nadaljevanju preberite:

• Ana Klašnja je razkrila, da je balet njena "večna ljubezen", a tudi zelo krut poklic. Že pri 13 letih jo je prizadela pripomba trenerke o telesni teži.
• Odkrito je spregovorila tudi o rivalstvu v Operi, podtikanjih in ljubosumju med sodelavci. Pravi, da jo ena od nekdanjih sodelavk že dve leti ne pozdravi, o vlogah pa naj ne bi vedno odločala le kakovost.
• Zaradi vseh pritiskov danes občasno obiskuje terapevtko. Priznava, da je bila v karieri večkrat prizadeta, a se ni nikoli smilila sama sebi in je vedno šla pogumno naprej.

Balet na odru deluje elegantno, lahkotno in skoraj pravljično, za zaveso pa se po besedah balerine Ane Klašnja skriva povsem drugačna resničnost. Priznana slovenska umetnica je v spletnem pogovoru Seansa s Tajo odkrito spregovorila o pritiskih, rivalstvu, razočaranjih in telesnih posledicah, ki spremljajo življenje profesionalnih plesalcev.

Čeprav balet opisuje kot svojo "prvo in večno ljubezen", priznava, da je pot do uspeha izjemno kruta. Že kot najstnica se je srečala s pritiskom glede telesne teže. Pri 13 ali 14 letih ji je trenerka pred božičnimi prazniki dejala, naj pazi, koliko tortic bo pojedla. "Kot bi mi zarila nož in ga šestkrat obrnila," se danes spominja besed, ki so jo zaznamovale za vse življenje.

A še težje od fizičnih zahtev so bili medosebni odnosi. Klašnja pravi, da se nikoli ni smilila sama sebi, čeprav je bila neštetokrat prizadeta. Večkrat je verjela, da bo določena vloga njena, nato pa je ostala brez nje. Spominja se tudi primerov, ko naj bi nekateri nadrejeni izkazovali naklonjenost posameznicam, kar je vplivalo na razdelitev vlog. Ker sama na takšne pristope ni pristajala, se je zgodilo, da je bila iz predstave preprosto umaknjena.

Ne skriva niti razočaranja nad nekaterimi sodelavkami, za katere je mislila, da so njene prijateljice. Po njenih besedah je bilo v baletnem ansamblu veliko ljubosumja, podtikanj in rivalstva. Razkrila je celo, da je ena od sodelavk že dve leti ne pozdravi, ko se srečata na hodniku.

Ob tem poudarja, da veliko odgovornost nosi umetniški vodja. V več kot dveh desetletjih kariere jih je zamenjala kar enajst. Po njenem mnenju je bilo največ napetosti tam, kjer so vodje spodbujali tekmovalnost ali vloge razdeljevali po osebnih simpatijah, manj pa po kakovosti plesalcev. Priznava tudi, da je nekoč sama storila nekaj, kar jo še danes teži – za eno od vlog se je močno borila, čeprav je bila sprva namenjena drugi plesalki.

Dolgoletna kariera je pustila posledice tudi na telesu. "Ko se zavesa zagrne, si invalid brez denarja," je slikovito opisala položaj številnih baletnih umetnikov po koncu kariere. Zaradi vseh pritiskov in preizkušenj pa danes skrbi tudi za svoje duševno zdravje. Približno dvakrat na leto obišče terapevtko, da, kot pravi sama, preveri, "kaj se s podstrešjem dogaja".

Njene besede razkrivajo manj bleščečo plat sveta, ki ga občinstvo običajno vidi le skozi popolne nastope in aplavze, v ozadju pa se pogosto skrivajo številne osebne bitke.