Razstava – piše na muzejski spletni strani – je nekakšno potovanje skozi osrčje Arabije, vzporedno z eksponati tamkajšnjo krajino ponazarjajo fotografije. Na razstavni poti se gledalec ustavi v največjih oazah Arabskega polotoka, ki so bile v davnini sedež močnih držav ali pa so – z začetkom 7. stoletja – postale islamska sveta mesta.

Razstavni predmeti razkrivajo malo znano preteklost bleščečega in cvetočega arabskega sveta, ki ga v novejši dobi postopoma odkrivajo arheologi. Premične neolitske stele, ogromni kipi kraljev Lihyana (6.–4.st. pr. n. št.), srebrne posode, dragocen nakit, najden v grobnicah, so priča dinamične arabske civilizacije.

Kljub težkim naravnim pogojem so prebivalci tega območja znali izkoristiti prednosti zemljepisne lege svoje dežele, kjer so se križale trgovske poti, ki so povezovale obale ob Indijskem oceanu in rog Afrike z Egiptom, Mezopotamijo in Sredozemljem. V zgodnjem prvem tisočletju pr.n.št. je cvetela trgovina prek Arabije. Prinašala je blagostanje mestom ob karavanskih poteh ter lokalno kulturo prežemala z novimi navadami in idejami iz sosednjih kraljestev.

V drugem delu razstave je osvetljena vloga Arabije kot zibelke islama. Ceste so se tam polnile tako z romarji kot tudi s trgovci. Del eksponatov kaže na romarske poti in Al-Rabado, eno od glavnih vmesnih postaj na poti do Meke. Izbor nagrobnih plošč ponazarja razvoj pisave in okraševanja med 10. in 16. stoletjem in daje dragocene podatke o življenju v Meki v tistem času. Muslimanski vladarji so se kosali med seboj, kdo bo radodarnejši do svetih krajev. Podarjali so okrašene stavbe. Primerek so monumentalna vrata iz Ka'be, darilo enega od otomanskih sultanov.

Kuratorji razstave so Beatrice Andre-Salvini in Francoise Demange z oddelka za bližnjevzhodne antikvitete v Muzeju Louvre, Carine Juvin z oddelka za islamsko umetnost tega muzeja ter Ali Al Gaban, podpredsednik Savdske komisije za turizem in starine.