Tisti junak, ki si je potrebo po turističnih znamenitostih Barcelone že zadostil in ima morebiti ob prvem obisku dovolj časa ali se v mesto vrača po več, bo pravi naslov za naslednje vrstice. Velika škoda se dela, če katalonski biser ponižate na še eno evropsko mesto, ki se ga ogleda v treh dneh in hiti naprej.

Domiseln občutek za detajle je prisoten na vsakem koraku. © Nina Kokalj

Naj vas mesto potegne v svoj vrvež in vam odpre oči za detajle. Pravi ljubitelji modernih linij in oblikovalskih rešitev bodo v Barceloni našli nešteto primerkov modernizma in sodobne arhitekture, ki jih bodo s posebno drznostjo znali presuniti do kosti, jim steči po žilah in jih zastrupiti za vedno. Nekatere arhitekturne presežke si lahko ogledate kot razstavne eksponate, na drugih se bo pogled spočil že z ulice, vstop v tretje pa se bo razkril le prebrisanim. Naj razložimo.

Nujen modernistični obisk!
Na hribu Montjuïc najdite nizko zgradbo ravnih linij. To bo nemški paviljon, ki ga je Ludwig Mies van der Rohe postavil za mednarodno barcelonsko razstavo leta 1929. V tistih časih je Nemčija veljala za trendsetterja v svetovnem merilu, zato je glavni akter s tem svojim revolucionarnim dizajnom postavil smernice moderni arhitekturi. Elegantni paviljon je zgrajen iz jekla in več vrst marmorja, zato bi, če bi ne bil ravnih linij, deloval že kar bahavo. Geometričnost prekine le bakren ženski kip Georga Kolbeja v bazenu. Mies van der Rohe pa je širši javnosti postal znan predvsem po stolih, ki so postali ikona oblikovanja 20. stoletja. Njihove reprodukcije so postavljene po mnogih modernih stanovanjih.

Pogled s hotela Arts: Levo Torre Mapfre, desno marina Olimpic. © Nina Kokalj

Sodobna arhitektura
Skoraj kjerkoli boste v Barceloni pogledali naokoli, vas bodo spremljali trije veliki stolpi. Ob marini Olimpic stojita kar dva, drug ob drugem. Prvi je Torre Mapfre arhitekturnega biroja Ortiz & Leon . Stolp je dobil ime po največji španski zavarovalniški družbi, ki domuje v njem, zato dlje kot do vhoda ne boste mogli. Poleg njega stoji svetovno cenjen hotel Arts, ki ga obiskujejo zgolj zvezde in bogataši, saj s svojimi dupleksi in cenami zanje prav tako kot z višino sega v nebo. Če si ga želite ogledati, se suvereno sprehodite skozi katerega od stranskih vhodov, se spustite v kletne prostore, si oglejte razstavo slik na hodniku, se pridružite kateri od skupin na poslovnem kosilu in konferenci ali pa se z dvigalom podajte v njegove višave. Do vrha vam sicer ne bo uspelo priti, saj so zgornja nadstropja v privatni lasti. A tudi pogled s 30. nadstropja vas bo presunil. Po vsem hotelu, hodnikih in terasnem spaju v drugem nadstropju si boste lahko sami postregli s pripravljeno vodo z limono ali limeto. Tudi bazeni, ležalniki in kotički s sedežnimi garniturami bodo opravičili luksuzni sloves.

Skočite v bazen na strehi hotela Diagonal in zrite na valovito transparenco steklenega Agbara. © Nina Kokalj

Iz 20. v 21. stoletje
Na drugem koncu mesta, s pogledom na opisana velikana, pa je arhitekt Jean Nouvel leta 2005 ustvaril še en arhitekturni biser, ki ni ne stolp, ne nobotičnik v ameriškem smislu. Torre Agbar je zgradba, ki ne deluje težaško, temveč s transparentno konstrukcijo barvitih aluminijevih panelov, stekla in jekla vibrira ter mehko nakazuje, da je v njej sedež podjetja mestnega vodovoda. Tudi v Agbar vam ne bo uspelo priti, ima pa imenitnega soseda, hotel Diagonal. Tu poskusite neopazno smukniti v dvigalo in se odpeljite na streho, kjer se lahko osvežite v priročnem bazenčku, odprl pa se vam bo tudi čudovit razgled na mesto in njegove ponose, na primer Sagrado Familio arhitekta Antonia Gaudija , ki pa ga bomo spoznali naslednjič.