Botanični vrt

so odprli v dobi francoskih Ilirskih provinc. Takrat je bila v Ljubljani ustanovljena visoka šola - Centralna šola (Ecole centrale), ki je za obvezen del vzgoje predvidevala tudi botanični vrt. Na pobudo Franca Hladnika je nastal Vrt domovinske flore.

Odlok o razglasitvi je bil v skladu z 22. členom zakona o varstvu kulturne dediščine usklajen z odlokom o razglasitvi Ljubljanskega botaničnega vrta za naravno znamenitost, ki ga je leta 1991 sprejela Občina Ljubljana Vič - Rudnik, pojasnjujejo v vladnem uradu za komuniciranje. Ob tem dodajajo, da ima razglasitev tako imenovani varstveni režim in meje spomenika usklajene s pristojnim ministrstvom za ohranjanje narave.

Leta 1810 so začeli na zemljišču ob današnji Ižanski cesti namensko zasajati prve izbrane rastline. Franca Hladnika je maršal Marmont določil za vodjo vrta. Po generalu in upravitelju provinc je poimenovana najstarejša, okoli 200 let stara Marmontova lipa.

Ljubljanski botanični vrt sodeluje z 293 tujimi botaničnimi vrtovi. Letno razpošlje več kot 5000 zavojčkov semen in rastlin, pridelanih v vrtu oziroma nabranih v naravnih nahajališčih.

Vrt je imel ves čas obstoja pomemben vpliv na slovensko botanično znanost in vedo. Kot študijska univerzitetna ustanova, starejša od Univerze v Ljubljani, ima zato velik zgodovinski pomen. Tuji strokovnjaki ocenjujejo, da Botanični vrt v Ljubljani sodi med deset odstotkov najpomembnejših vrtov v Evropi.