Navdihujoča zgodba s čilskimi rudarji je okupirala ves svet in celo slovenske drame so v primerjavi z njo za kakšen dan zbledele. Našli so se seveda tudi takšni, ki se jim je medijsko pokrivanje te zgodovinske akcije, sploh pa njen neposredni internetni prenos, zdelo neprimerno in pretirano – vsaj v primerjavi s poročanjem o nesrečah v kitajskih rudnikih. In našli so se tudi takšni, ki bi z okoli 20 milijoni dolarjev, kolikor je stalo reševanje, raje reševali afriške otroke ali koga drugega. Mene pa je navdušilo, kako dobro so v Čilu vse skupaj izpeljali – ne le reševanje samo, ampak tudi to, kako so postavili kamere, kako so sprejeli vsakega rudarja posebej, kako normalni in nehisterični so bili vsi.

Kursk. Medtem ko je 33 čilskih rudarjev, zasutih 670 metrov pod zemljo, veljalo za mrtve (prvih 17 dni od vseh 69), je minila 10. obletnica tragedije ruske podmornice Kursk, ko je 118 članov posadke umrlo 108 metrov globoko v morju. Se spomnite? Vladimirju Putinu se ni zdelo vredno prekiniti dopusta, medijem so lagali, da nesreče sploh ni bilo, britanske in norveške pomoči pa niso hoteli sprejeti, dokler ni bilo že zdavnaj prepozno. Ravnanje v Čilu je bilo popolnoma drugačno: šli so v akcijo, prosili so za pomoč in niso odganjali medijev. Jasno, predsednik Sebastián Pinera si je s svojo zavzetostjo nabral rekordne politične točke, a bolj kot to je grozno, da jih Putin takrat ni izgubil – čeprav ruskih mornarjev morda res ne bi bilo mogoče rešiti.
Svet, ki smo si ga z mediji tako zelo približali, se je v čilski zgodbi spremenil na bolje. Ko bi se vsaj še v kakšni drugi.