Slavno kantato je odpel londonski zbor Philharmonia Chorus, in sicer ob inštrumentalni spremljavi angleškega ansambla tolkal in klavirjev König Ensemble, ki ga je vodil dirigent Jan Latham - König. Redko katero klasično delo, še manj srednjeveško, se je tako usidralo v kolektivno zavest in uho, kot se je posvetno besedilo srednjeveških potujočih klerikov in študentov Carmina Burana. Še posebno prvi stavek kantate, udarna O Fortuna, ki govori o nestanovitnosti sreče. Zasluga gre Orffu (1895–1982), ki je uglasbil 24 najlepših (in najbolj sočnih) pesmi iz kodeksa, shranjenega v bavarskem samostanu Benediktbeuern. Pesmi so s poudarjanjem veselja do življenja, čutnih radosti in uživanja ob žlahtni kapljici vse prej kot idealne predstavnice mračnega srednjega veka.

Popularna O Fortuna
Praizvedba Orffove Carmine Burane je bila junija 1937 v frankfurtski operni hiši in spada med najpopularnejše skladbe, ki so nastale v nacistični Nemčiji. Režim tretjega rajha jo je sprejel z navdušenjem in jo uporabljal kot zaščitni znak arijske rase. Prvič je O Fortuno med širše občinstvo popeljal ameriški režiser John Boorman s filmom Excalibur (1981). Po tem so jo za poudarjanje dramatičosti v filmih ali glasbi začeli že kar klišejsko uporabljati po vsem svetu. Izvlečke zasledimo tudi v filmih The Doors (1991) in Rojena morilca (1994) Oliverja Stona.