Kako ste doživljali svoj lik v filmu, načelnika Millerja?

Je dober vojak in človek, ki se odpravi v Irak iskat orožje za množično uničenje. Njegova misija je jasna, a ga na poti kljub temu spremljajo različne stvari, zaradi katerih se mu postavljajo nova vprašanja.

Načelnik Miller temelji na resnični osebi ...

Ja, resničnemu človeku je ime Monty Gonzalez, ki je bil vodja skupine, ki raziskovala in iskala orožje za množično uničenje. Bil je povsem prepričan, da bo našel tovrstna orožja, zaupal mi je, da je želel biti prvi, ki bi držal v rokah dokaze.

Kakšno je bilo srečanje z Gonzalezom?

Ko sem ga spoznal, sva skupaj preživela štiri ali pet ur in se samo pogovarjala. Star je toliko kot jaz, a sva si kljub temu zelo različna. Monty je svoje življenje in kariero podaril ameriški vojski in ko sem ga vprašal, zakaj je želel sodelovati pri tem filmu, mi je odgovoril, da si mora ameriška vojska spet pridobiti moralno oblast.

Kaj je ključ do uspeha Paula Greengrassa?

Težko je razložiti. On preprosto vzame scenarij in vsak prizor obdela in razširi brez posebnega naprezanja. Ko nihče od igralcev ne ve, kaj se dogaja, Paul ustvari čudovit kaos, ki je videti zelo resničen.

Zelena cona se marsikomu res zdi resnična ...

Ja, ker je film poln resničnih dialogov, ki so potekali med resničnimi ljudmi. Tako kot recimo moj prizor z igralcema Gregom Kinnearjem in Brendanom Gleesonom.

Je bilo snemanje psihično naporno?

Malce, ja. Ampak ni bilo tako hudo. In resnično sem si želel nositi pravo vojaško uniformo, saj vsi detajli, ki spadajo zraven, zelo pomagajo pri igri. Postane bolj resnična, še posebej, če si obkrožen z vojaki.

Večino filma ste posneli v Maroku ...

Ja, tam smo posneli največji del filma. Sam sem v Maroku snemal že trikrat, zato imam tam že veliko prijateljev.

Kakšni so bili občutki, ko ste videli dokončano Zeleno cono?

Bil sem navdušen! Zdaj pa komaj čakam, da vidim odziv gledalcev.