Kaj nismo, kadar nekaj ljubimo, toliko bolj zagnani? Dajemo vse od sebe in iščemo poti, kjer jih ni. Kadar je služba je neko 'nujno zlo', se pojavimo za dogovorjeni delavnik in pač postorimo, kar je 'nujno potrebno'. Ni zagona, ni iskrice, ni dodatne vrednosti.

Torej, čustvenost v kontekstu igre žrtve seveda ni dobrodošla; ampak to ni čustvenost. Leto 2o13 nas uči prave veljave čustev in glasu srčka. Opustimo staroverske obledele in danes ne več dobrodošle trditve, da čustva so znak šibkosti ali manipulacije. Čustva so glas našega srca in potrudimo se, da bo naš srček tiktakal v radosti. In v službi in doma.

Pravzaprav bi bilo modro prisluhniti notranjemu čutu, ki včasih, čeprav ni otipljivega razloga, svari pred nespametno odločitvijo. In naj vam povem, da se pojavi kot občutek in ne kot glasek v glavi, ki trdi, da bo konec sveta, če se zmotimo. Tisti glasek smo nekoč sami sprogramirali, običajno je zelo podoben glasu naših staršev, ko so nas karali.

Naučimo se ločiti intuicijo in strah. Sprogramirano in kar sami čutimo. Pa še nekaj, ni vsaka naša misel izjemnega pomena. Ni preroška trditev. Je lahko le misel.

Dovolite sami sebi biti človek. Torej popolno bitje - z napakami, na katerih se učimo.

Življenje je učni proces. Mi smo v učnem procesu. Boste dovolili, da vam bo Življenje spolzelo med prsti ali ga boste vzeli v svoje roke. Na poti vas čaka kamenje v čevljih in najlepši sončni zahodi, dež in sonce, lepa polna luna in mrzle snežinke. Čarobnost. In tudi trenutki bolečine. Nič nam ni prihranjeno, kajti skupek vsega nas bogati. Doživetje.

Živi ste. Sedaj pa Življenje DOŽIVITE !!