Ta božično obarvani teden, ki danes doživlja svoj vrhunec, je pri nas v imenu dobrih starih časov še vedno obarvan s tovarišem s sivo kučmo in belo brado. To sploh ni slabo, saj je dedek Mraz že (skoraj) 20 let na trgu, kjer mu dela konkurenco – kako paradoksalno! – rdeči Božiček. To pomeni več daril in več nasmejanih otrok, bi pričakovali. Ampak ni vedno tako, še posebno če se sodobnemu, z delom zasutemu dedku Mrazu mudi in ima točno odmerjen čas za vsakega otroka. Letos sem se veselila dedka Mraza, še posebno ker je moja Zana že dovolj stara (leto in pol), da se z zanimanjem odziva na okolico. Ampak zataknilo se je že pri predstavi, ki je bila na sporedu pred obiskom belobradega tovariša. Okej, Zana in marsikateri otrok v dvorani (preskočimo ime institucije) ni bila optimalne starosti (priporočljivo za otroke, starejše od treh let), bi pa bile lahko navzoče "hostese" bolj prijetne in razumne, da ne bi za vsak glasek hodile okrog opominjat nediscipliniranih motilcev reda in miru ... In predvsem bi si lahko nadele vsaj zaigran prijazen nasmešek.

Limone. Če so že limonaste "hostese" bile zelo negostoljubno čudežolomilske, to je so slabo sodelovale pri ustvarjanju pravljičnega vzdušja čudežnega prihoda dedka Mraza, je bil vsaj tovariš s sivo kučmo faca. Na žalost pa so mu darila za otroke letala v roke kot po tekočem traku, tako da je v vsej naglici zbledela čudežnost trenutka. Ja, ustavite konje, tovariši!