Psihologinja Elke Geraerts z University of St. Andrews (Škotska) je s kolegi odkrila, da so nekateri nagnjeni k priklicu lažnih spominov ali pa k pozabljanju zgodnjih spominov na zlorabo.

V študiji so zajeli 120 žensk, ki so bile razdeljene v štiri skupine glede na njihove odgovore iz predhodnega intervjuja. V prvi skupini so bile ženske, ki so v spomin same spontano priklicale zlorabo iz otroštva, v drugi so bile tiste, ki so postopoma obnovile spomine na zlorabo skozi sugestivno terapijo, v tretji tiste, ki zlorabe niso nikoli pozabile, in v četrti ženske, ki nikoli niso bile spolno zlorabljene. Vse so sodelovale pri poskusu, v katerem so jim pokazali seznam sorodnih pojmov (postelja, počitek, budnost, utrujenost …). Po nekaj minutah so jim pokazali nov seznam, tako z novimi kot starimi besedami, one pa so morale povedati, katere so bile izvirne.

Izkazalo se je, da so bile ženske, ki so sodelovale pri sugestivni terapiji, najbolj nagnjene k lažnemu spominu. Najpogosteje so recimo izbrale pojem 'spanje', čeprav ga ni bilo na prvotni listi. Nato so vse skupine sodelovale še pri testu, kjer so merili, koliko udeleženke pozabljajo pravkar naučeno. Izsledki tega testa so pokazali, da imajo največje luknje v kratkoročnem spominu ženske, ki so se spontano spomnile zlorab iz otroštva.

Avtorji raziskave izpostavljajo, da so njihova dognanja v nasprotju s splošnim prepričanjem, da so priklicani spomini o otroških zlorabah pogosto "napačni", in menijo, da "je ta učinek najbrž povezan s sugestivno terapijo, ne pa s priklicem seksualne zlorabe na splošno". Dognanja so po njihovem mnenju pomembna za strokovnjake, ki obravnavajo paciente s spomini na otroške travme. Strokovnjaki bi morali za čim bolj učinkovito obravnavo upoštevati kontekst, v katerem se spomini pojavljajo, zaključujejo avtorji raziskave.