Šefe imamo skorajda vsi, nekateri se danes imenujejo menedžerji, med podrejenimi pa so bolj ali manj cenjeni. Odvisno od tega, kako so prišli do položaja, odnosa do zaposlenih in seveda strokovnosti in delavnosti. Obstajajo tisti, ki se jim zdi že njihov položaj zagotovilo, da so superiorni in se jim ostalo ne zdi pomembno ter mislijo, da jih nihče več ne more ničesar naučiti. Razmislite malo o lastnostih sedanjih in nekdanjih šefov, poglejte in dopolnite seznam.

Dober šef:

• Je vedno prisoten, ko kdo rabi pomoč.
• Podpira vzdušje zaupanja in odprtosti.
• Ve, o čem govori.
• Ima osebno integriteto in stoji za svojimi besedami.
• Z vami se veseli vaših idej in uspehov.
• Pusti vas, da opravljate svoje delo.
• Predstavlja vzor.

Slab šef:

• Nikoli ni niti blizu, ko ga potrebujete.
• Zahteva dolga in obširna pojasnila glede sleherne ideje in predloga. Niti eden ni dovolj dober, vsaj dokler ne vnese lastnega prispevka.
• Pogosto govori ''Ne, to ni mogoče''.
• Izogiba se očesnemu stiku in vedno govori o sebi, seveda v superlativih.
• Želi vedeti vse o tem, kaj delate in zakaj ravno tako in na takšen način (če je njihov dosti boljši …)
• Nagnjeni so k temu, da zatrejo vsako drugačno mišljenje; obstaja samo eno pravilno, in to je šefovo.
• 
  

Veliko šefov se upravičeno trese za svoj stolček. © Shutterstock

Šef iz pekla počne vse omenjeno, poleg tega pa še:

• Kritizira sodelavce na samem, pred ostalimi in kadarkoli ima čas.
• Prisvaja si tuje zasluge.
• Vliva strah zaposlenim.
• Pričakuje, da ljudje delajo brez vprašanj in brez diskusije.
• Meni, da morajo zaposleni vedeti, kaj delajo, brez smernic, napotkov, ali, bognedaj, celo podpore.
• Vpije na podrejene.
• Ima svoje ljubljenčke.
• Zahteva nenehno obveščanje zgolj zato, da bi lahko 'bil pameten'.

Seveda je treba priznati, da ni lahko biti šef, tudi takrat ne, ko je ekonomska situacija dosti boljša od sedanje. Vendar pa se mnogi šefi zaradi opojnosti moči ne zavedajo, da med zaposlenimi niso priljubljeni, ali pa so celo osovraženi. Običajno spregledajo naslednje znake takšnega odnosa:

• Podrejeni razvijejo sistem, ki jim pomaga ravnati s šefom, in ga celo prenašajo na novince.
• Zaposleni ne hodijo mimo šefove pisarne, razen, če niso poklicani na sestanek. Pa tudi to doživljajo kot strahoto. Raje napravijo krog po hodnikih, kakor da bi se znašli pred šefovimi vrati v trenutku, ko gre iz pisarne.
• V množici nezadovoljnih izstopa oseba, ki v silni ambicioznosti in želji po osebni moči ali napredovanju naenkrat 'prepozna' vrline in kreposti, ki obeležujejo vsem zoprnega šefa, tako da 'profitira' na račun vseh drugih.
• Ni prostovoljnega odziva pri projektih, ki so šefu zelo pri srcu.
• Ljudje množično odhajajo iz podjetja, pardon, šefovega oddelka. Ne odhajajo zaradi boljših plač, ampak k boljšemu šefu.

Kaj šef torej počne?
Kaj torej dela šef oziroma menedžer? Klasičen odgovor je: načrtuje, organizira in koordinira poslovne aktivnosti. Vzpostavlja cilje in vizije in je druge zmožen ustrezno motivirati in voditi do uspeha. Ne, šef ni tisti, ki se mu ne ljubi delati, ampak je najboljši v svojem poslu, tisti, ki vodi in ga drugi poslušajo, saj čutijo, da dobro govori in dela – za vse in ne samo za sebe. Je pozoren do drugih prav zaradi tega, da bi se čutili kot priznani člani organizacije.