8. 3. Dunaj-B72 (dan 6)
Ob 100. dnevu žena se prebudimo v prestolnici Avstrije. Nekateri od nas so preganjali jutranjega mačka, drugi pa smo se odpravili pod prho v bližnji hotel, saj nas je čakal televizijski intervju. Prišla je majhna ekipa, nasmejana in povsem profesionalna. Intervju sta dala Slavc in Soki. Elvisi se vedno razveselimo dobrih intervjujev in veliko nam pomeni, kadar je novinar dejansko poučen o bendu. Pozneje smo se odpravili v klub B72 v centru Dunaja. Ob vstopu na prizorišče smo se le stežka prebili na oder. Buda in Soki sta ponovno naredila vzdušje z bobnarskim začetkom, ki pa se je iz minute v minuto stopnjevalo. Publika je plesala in skakala ter veselo prepevala z nami. Lahko rečemo, da je bil to v sklopu turneje za enkrat eden najbolj norih koncertov v Avstriji.
9. 3. Frieberg (dan 7)
Švica je bila pred nekaj leti naše tržišče in imeli smo veliko koncertov. Prispeli smo v manjše mestece Frieberg, kjer se klub z imenom Centre Fries nahaja v starinski hiši. Prijazno osebje je za nas lepo poskrbelo in nam skuhalo pravo švicarsko pojedino. Na koncertu so Švicarji „zagroovali“ na polno, organizator pa je povedal, da že dolgo niso imeli takega vzdušja. Buda je takoj po koncertu kmalu utrujen zaspal, saj je začutil, da se bliža nevarnost, da glas pregori. Berta in Slavca je napadel prehlad in sta bila malo šibka.
V manjše mestece Wil smo prispeli predčasno in parkirali pred klubom, ki smo ga zelo težko našli, saj je bil povsem na nevidni lokaciji. Klub je bil videti kot podrtija, okrog objekta pa povsem neurejena okolica. Notranjost kluba pa je bila popolno nasprotje. Ta večer smo bili edini band in koncert je bil napovedan za deveto uro zvečer. Žal pa se je zgodilo nekaj, česar smo se najbolj bali. Našemu Budi je začel odpovedovati glas, zato smo morali tudi prilagoditi repertoar. Oba z Bertom sta pred koncertom prilagodila tudi nekaj vokalnih linij, da smo lahko koncert izpeljali na način, ne da bi se karkoli opazilo.
11. 3. Thun (dan 9)
Prispeli smo v manjše mestece Thun, ki je obdano z gorami, gradom in lepim centrom. Toda avtobus je bil prevelik in ker se klub nahaja tik ob cesti, ga je bilo nemogoče parkirati. Na srečo nam je prijazni krajan odstopil del svojega parkirišča, ki ga je imel pred svojo trgovino, da smo lahko parkirali le nekaj metrov stran od kluba The Rock. Obiskovalci so nas pozdravili z burnim aplavzom. Problem pa je bil pri našem Budi, ker je ponovno pritisnil do konca na plin, vendar ga to ni vrglo iz tira.
Mesto Chur je za Elvise zelo pomembno, saj je za organizacijo koncerta skrbel dolgoletni prijatelj Mike. Veselje ob srečanju z njim je bilo obojestransko. Žal je padla tudi odločitev, da odpovemo koncert v Münchnu, saj je bil Budin glas nujno potreben počitka. Nemčija je bila za nas zaradi večjih razlogov najmanj boleča odločitev za odpoved. Na koncertu tisti večer je Buda publiki zaupal, da ima Soki rojstni dan. Po koncertu smo v pozdrav zapeli in še pošteno nazdravili z Mikom. Naslednja dva dni bosta prosta, zato je bila noč pred nami na poti v Prago še dolga.
13. 3 in 14. 3. Praga (prosta dneva)
Zgodaj zjutraj smo se prebudili v kampu v predmestju Prage. Lahko smo oprali umazano perilo in se dodobra spočili. Veliko smo se družili in smejali, gledali filme, Buda pa je obiskal toplice in zdravil svoj glas. Soki in Primo sta si privoščila fitnes, Šnibi pa je urejal avtobus. Obiskali smo Prago in se malce sprehodili ter si ogledali nekaj znamenitosti. Prosta dneva smo izkoristili, da smo se javili domačim in da smo lahko v miru poslali nekaj mailov. Pred nami so samo še trije koncerti na Češkem in potem nas čaka povratek domov. Medtem so se Budi glasilke povsem pozdravile, ostali pa smo lahko v miru odpočili. Ajde, gremo dalje! Czech Republik here we come!
Dobra hrana, pijača in zlomljen glas
Drugi teden turneje skupine Elvis Jackson je minil v znamenju dobre jedače, pijače in norih koncertov. Skupina se je odlično zabavala kljub temu, da je imel Buda kar nekaj težav z glasilkami.