Hladnokrvni konj po imenu Madrid me je vzel na svoj hrbet in skupaj sva v kasu občudovala naravo. V daljavi polno krav in konjev, zato sem izustil svoj konjski zvok in nekaj žrebcev se je odzvalo. Ne vem, kaj sem rekel v konjščini, a Madrid je začel hoditi svojo pot. Kako primerno špansko ime, saj je bila najina naslednja destinacija – mlin na veter. Počutil sem se kot Don Kihot, ki se je pretepal z vetrovnimi monstrumi, zato sem vzel iz svoje torbe boksarske rokavice in poskušal pretepsti mlin.

Ni šlo. Sledil je fizični obračun s palico in ko sem tolkel po lesenem ogrodju, me je oskrbnik, ki je bil ravno takrat v mlinu, oštel in hotel fizično obračunati z mano. Kako primerno, prava anekdota z mlini na veter. Dobro, dobro, počasi, tovariš. Našla sva skupno besedo in po prošnji me je popeljal v notranjost mlina. Včasih je bil to pravi mlin, kjer so mleli žito, danes je le še na ogled za radovedneže. Vendar še vedno funkcionira! Obrnila sva nekaj kolesij in mlin se je začenjal vrteti. Uau! Energija, energija …