Zime je ravno še dovolj, da se uklonite lahkotni teži snežnih krogel, kičastih zadevic, v katerih, ko jih obrneš, pada sneg in nastane cela zgodba, če si le dovzeten za kaj takega. Duhoviti Kleč, ki je v kakšnih svojih delih, če ne kar v njihovi večini, še preveč dovzeten za magično nerealne izpeljave, to svojo značilnost v zajetnem romanu (440 strani) na moje veliko veselje omeji prav na snežne krogle, vse drugo pa je presenetljivo normalno. Pripoved skoraj 60-letnika, ki išče izraz za svoje mlajše partnerice, saj se mu zdi beseda punca pri njegovih letih nekoliko neumestna, potem pa ga pritegne vrstnica, je tako pristna in vulgarno neposredna, da bi lahko bila avtobiografija, tudi ironizirani prikaz drugih likov in družbenih dogajanj se zdi verjeten, prepletanje zgodb pa prav tako. Morda ni ravno knjiga za moralno hiperobčutljive, saj beseda ves čas teče o alkoholu, spolnih odnosih in podobno, a za vsem tem je veliko več, kot se zdi na prvi pogled – podobno kot je Vojnovićev roman Čefurji raus veliko več kot le prvovrsten zapis čefurščine.