Kritiki vas radi primerjajo s PJ Harvey in podobnimi močnimi ženskami iz sveta rocka. Se tudi sami najdete v njih?
Te primerjave so po navadi koristnejše za kritike in poslušalce, ne pa toliko zame. Do tega nimam posebnega odnosa.

Se v vaših besedilih popolnoma razkrijete ali obdržite kakšen košček samo zase?
Z vsako pesmijo se bolj razgaljam. Zadnji album je že zelo oseben, veliko bolj, kot je bil prejšnji. Pišem o tako imenovanih velikih stvareh, kot sta smrt in ljubezen. Zdi se mi pomembno, da v dogodkih, ki se ti zgodijo v življenju, najdeš poezijo in jo znaš nato izraziti.

Glasbeniki velikokrat govorijo o tem, da se z vsakim albumom bolj razkrivajo. Je to povezano s samozavestjo in umetniškim zorenjem?
Mislim, da gre za samozavest, ko lahko poveš nekaj osebnega in se ne bojiš biti iskren.

Kako sestavljate setlisto? Si jo upate spreminjati tudi na odru, med koncertom?
Setlista mora imeti neko naravno zaporedje in pravi občutek. Tudi na odru sem jo že spreminjala, a glasbenikom v mojem bendu to ni bilo prav nič všeč (smeh). Še najbolj pa to ob živce spravi mojega tonskega mojstra, ki mora biti najbolj pripravljen.

Po kom se najbolj zgledujete?
Občudujem Davida Bowieja, Djanga Reinhardta, Jimija Hendrixa ...

Hendrixu ste podobni po tem, da ne marate svojega glasu.
S svojim glasom sem se zdaj pomirila in mi je čisto všeč. Dolgo nisem pela, ker nisem verjela, da lahko, v zadnjih petih letih pa sem veliko delala na tem.

Je petje za vas bolj osebno kot igranje kitare?
V petju je nekaj, kar je razburljivejše od igranja instrumenta.

S kom pa bi radi sodelovali?
Hm, pred kratkim sem napisala pesem z Marianne Faithfull, ki je res neverjetna. Šla sem v njeno stanovanje v Parizu, ki je bilo okrašeno z nešteto rožami. Še vedno je zelo lepa in čudovito diši.

Zanimivo – prav ona je sodelovala tudi s PJ Harvey.
Ja, o tem mi je tudi govorila. To je bilo moje prvo glasbeno sodelovanje in na trenutke me je bilo kar malo strah. Ona je pela, jaz sem igrala kitaro, pa tudi skupaj sva nekaj odpeli. Njen glas je neverjeten, poln izkušenj ...

Nikjer nisem zasledil, da bi kje komentirali stanje družbe. Se vam zdi, da bi morali umetniki javno spregovoriti o političnih stvareh ali je bolje, da se temu izognejo?
Menim, da je naloga mene kot umetnice ukvarjanje s stvarmi, povezanimi s čustvi, čeprav zelo spoštujem tiste umetnike, ki izražajo tudi svoja politična prepričanja.

Imate pa se za feministko, kajne?
Všeč mi je pisanje avstralske feministke Germaine Greer. Veliko njenih idej je danes spet zelo aktualnih. Bila je prva, ki sem jo v svojem življenju slišala uporabiti besedo feminizem, in to na tak rokenrolovski način. Zdi se mi zelo navdihujoča. Lahko bi rekla, da se imam za feministko, ja.