Česa si povprečen gledalec filmov želi danes?
Odvisno od trga, a trend nakazuje, da išče filme, s katerimi se lahko poistoveti in so izvirni, pa tudi inteligentni in razmišljajoči oziroma taki, da ne predstavljajo samo pobega iz realnosti. Četudi gre za fantazijo, grozljivko, komedijo, občinstvo išče empatijo do filmskih likov ali zgodbe.
Kako smo se kot gledalci spremenili v zadnjem desetletju?
V kateremkoli zrelem trgu, kot so ZDA, Evropa ali Japonska, opažamo naglo staranje občinstva. Demografija se spreminja tako pri filmski izkušnji (kako kinematografi oblikujejo svoje storitve, hrano in pijačo) kot pri tipu filmov, ki si jih želijo ogledati – pojavlja se želja po izzivalnejših zgodbah in filmskih osebnostih, ki se razvijajo. Največja sprememba pa je komunikacija – družbena omrežja in splet so spremenili način, kako so filmi narejeni in sprejeti.
Kako prisoten je tako imenovani product placement v filmih in ali (lahko) vpliva na končni izdelek ali scenarij?
Številke nimam, je pa product placement v vzponu, hkrati pa tudi velik delež zaslužka pri nekaterih filmih, kot je James Bond. Negativnega učinka, ki bi ga to prineslo na ustvarjalni proces in na katerega namigujete, sicer še nisem videl. Filmski tržniki si tako kot filmski ustvarjalci želijo, da se določena znamka spoji z zgodbo ali filmskim junakom. Če bi zaradi napačne izbire znamke trpel film, bi bila to zadnja stvar, ki bi si je želeli. Kar pa mislim, da bo večje kot product placement, je vsebina, kjer znamke razvijajo filme ali TV-serije, ki so zgrajene okoli njihovih izdelkov, in to brez očitnega oglaševanja.
Kako torej posneti filmsko uspešnico, tako imenovani blockbuster?
Vprašanje za milijardo dolarjev! Ampak, ja, morali ste vprašati. Očitno ne gre le za metanje denarja v producente. Čeprav je pošteno priznati, da je veliko produkcij danes zgrajenih okoli filmskega proračuna. A ko olupite posebne učinke, mora imeti film nekaj posebnega – torej neko zgodbo in like, ki bodo gledalca pripeljali do katarze. Ne gre le za protagonista na pustolovščini.
Koliko odstotkov filmov se po vašem testiranju dejansko spremeni, vnovič zmontira?
V zadnjih nekaj letih se je to dramatično spremenilo. Včasih smo veliko testirali tik pred izidom filma, v postprodukciji, danes pa testiramo že v začetku, denimo pri nastajanju/pregledovanju scenarija, ko se studii še odločajo, ali bodo film sploh posneli. Izvajamo sofisticirane študije, ki ocenijo, katere zgodbe in liki so najbolj všečni. Ali to vpliva na pripovedovanje zgodbe, dialoge, razvoj likov in scen? Da. In večina naročnikov spoštuje naš trud, saj jim to pokaže neko osnovno oceno, ali se bo občinstvo z njihovim izdelkom lahko povezalo ali ne.
Menite, da je obravnavanje filmov kot artiklov, oglasov slabo za umetnost ustvarjanja filmov?
Filmi so artikel. Ali ga kupimo ali ne. S pojavom filmskih znamk (nadaljevanja) pa niso več samo artikli, temveč tudi znamke, za katere je treba skrbeti, jih upravljati. Zato se meja med umetnostjo in marketiranjem filma intenzivno briše. Menim, da so največji umetniki že v osnovi tudi največji raziskovalci. Umetniki imajo uvid in vizijo, kar pa je točno tisto, kar želijo raziskovalci odkriti – ti namreč iščejo tiste globoke, čustvene povezave, na katere se bo občinstvo odzvalo, če jih oživimo na velikem platnu.
Mar to pomeni, da nam bo vse, kar si bomo ogledali v prihodnosti, všeč?
Strašljiva misel in razumem skrb. Testiranja so zato, da filmske znamke ostanejo sveže in izvirne. Vendar se morajo zgodbe in liki razvijati. Zato da nas popeljejo na potovanje do samospoznanja. Družabnost na spletu je indikator, ki kaže na to, da od različnih koncev zgodb v filmih nismo več tako daleč.