Kljub temu da je film Belo se pere na devetdeset uspeh doživel že lansko leto, ko je prišel v kinodvorane in na svetovne filmske festivale, je ogromen val navdušenje požel po sobotnem večeru, ko je bil prvič predvajan na programu Pop TV. 

Film, posnet po resnični zgodbi istoimenske knjižne predloge, je na zaslone prinesel življenjsko zgodbo pisateljice Bronje Žakelj, ki je bila tudi soscenaristka filma. Ganljiva, a hkrati topla in humorna zgodba, pod katero se je podpisal režiser Marko Naberšnik, spremlja Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja.

Po tem, ko v otroštvu zaradi raka izgubi mamo, se mora v mladosti s to boleznijo soočiti še sama. Kljub težkim preizkušnjam življenje sprejema z mešanico solz, smeha in neomajnega optimizma. Film temelji na resnični zgodbi in avtobiografskem romanu z istim naslovom ter prinaša močno sporočilo o upanju, pogumu in vrednosti življenja.

Zgodba opisuje Bronjino mladost, ko ji konec osnovne šole za rakom umre mama, nato na pragu študentskih let za rakom zboli sama, ko ozdravi, pa se smrtno ponesreči njen mlajši brat. Zadnje je usodno tudi za njeno ljubo babico Dado, s katero je odraščala celo mladost.

Pisateljica in soscenaristka pa je v oddaji Svet razkrila podrobnost, ki je gledalcem do sedaj ostala skrita. Po neverjetnem naključju je v filmu Belo se pere na devetdeset tudi predmet iz resničnega življenja, za kar je Bronja Žakelj neizmerno hvaležna. In sicer so pri snemanju uporabili plezalni pas njenega pokojnega brata Roka, ki se je smrtno ponesrečil prav med plezanjem v dolini Tamar. 

"Tako sem vesela, da je en del Rokovih stvari v filmu," je povedala za Svet in razkrila, da je imel oče Rokove stvari shranjene kar 35 let. Da je napisala tako uspešen roman, pa se lahko zahvali svoji pokojni mami, ki jo je kot deklico spodbujala k pisanju spisov. Tako je roman, s katerim sicer ni povedala čisto vsega, kot priznava, poklon njeni mami.