Prihajajoči sobotni koncert bo popestril tudi nastop glasbenikov, ki ste bili nekoč združeni pod imenom Olivija. Kje so vzroki za to odločitev?
Zdi se mi prav, da na podlagi moje trenutne precejšnje izpostavljenosti živi tudi glasba, ki sem jo spisal pred petimi in več leti. Zato sem se odločil, da poženem konje tudi v smer reizdaje Olivije; čisto nov cede, ki je hkrati nekakšen best-of, poimenovan Kjer je toplo. Ne gre za ponatis, kajti plošča ima posodobljen končni zvok, prispeval ga je producent Gregor Zemljič, dodane godalske aranžmaje in novo, dolgo pričakovano skladbo Kjer je toplo. Poleg tega ima plošča popolnoma nov dizajn. To soboto, 28. novembra, bo na mojem koncertu v Kinu Šiška zgoščenko Kjer je toplo mogoče premierno kupiti – skupaj z vinilno različico moje zadnje plošče Srce.  

In kaj ti pomeni glasbeno sodelovanje s sestro Severo?
S Severo nepretrgoma glasbeno sodelujeva zadnjih deset let, od njenega šestnajstega leta dalje. Gre za glasbeno sodelovanje, ki je precej raznoliko, zadnje čase nastopava največ kot duet, ona gostuje na vseh mojih večjih koncertih, včasih sva sodelovala pri projektih Olivija, Mesto in El-džabl-džejna ... In ker je Severa moja sestra, mi takšno sodelovanje pomeni najbrž še več. V tem slovenskem svinjaku le malokdo zapoje tako resnično kot ona.

Ali se ti zdi, da je tudi tvoja poezija toliko znana in priljubljena, kot je glasba?
Dandanes poezija seveda ne more biti tako priljubljena kot glasba. Glasba je trenutno med najbolj zlorabljenimi in prodanimi umetniškimi vrstami, branje poezije pa je omejeno na zelo ozek krog ljudi. O glasbi in glasbenikih ima mnenje vsakdo, sodobnih pesnikov pa nihče ne pozna. Glasbi ne moreš pobegniti – in glasbeniki ne moremo pobegniti tem laičnim mnenjem in naivnemu ocenjevanju. A pozor: prav skozi glasbo (torej besedila skladb) lahko poezija doseže širši krog ljudi, kot bi ga sicer. Problematično je seveda to, da 90 % slovenskih uglasbenih besedil ne pomeni prav ničesar in obstajajo samo zato, da ima skladba vsaj nekaj teksta, kar je žaljivo v prvi vrsti do inteligence poslušalcev, v drugi pa do vseh, ki znajo ravnati z jezikom. Neverjetna moč, ki jo nosi beseda v glasbi, se skozi slabe tekste trati v prazno.
 
S katerim od glasbenikov, s katerimi sodeluješ, imaš najboljše izkušnje oziroma ali bi lahko koga od njih izpostavil ter zakaj?
Lahko le izpostavim tiste, s katerimi rad sodelujem zadnja leta: v prvi vrsti so to Galeristi, moja sestra Severa, Vlado Kreslin, Elda Viler, producent Gregor Zemljič, kantavtor Dušan Domazet, dizajnerska ekipa GUD, harmonikaški tandem Miha Debevec in Tomaž Rožanec. Sicer pa sodelujem z marsikom, ne držim se ravno okvirjev – ampak so meje, z Damjanom Murkom ne bi nikoli delal.

Zakaj te ne gledamo več v oddaji A s' ti tud' not padu na POP TV?  
V prvi vrsti zaradi osebnih razlogov (konec koncev nedelje veliko raje preživljam z družino, kot pa da se udeležujem celodnevnih snemanj in sicer za poniževalno majhno vsoto denarja), v drugi pa zato, ker se mi gabi potrošniška odiralska ljudi-nategovalska nefilozofija komercialnih televizij. Nič nimam proti dobro opravljenemu delu in proti poštenemu trženju – a tržna ekonomija medijev je šla za moje pojme predaleč. No, potem sta še alineja tri in štiri, a o tem raje kdaj drugič ... in predvsem kje drugje.

Ker si vsestranski umetnik (poezija, glasba), me zanima, kako združuješ ta dva različna vidika? Kateremu bi se lahko v življenju odpovedal?
Umetnost je ena sama, poezija in glasba sta dve plati istega kovanca – dolgoročno se ne bi mogel odpovedati niti eni niti drugi.

Katera tvoja skladba ti je najljubša in zakaj?
Izpostaviti moram tri: "Brez sramu in brez strahu", zaradi svoje temne globine, "Kaj vse bi dal", ker mi je prinesla tisto širšo prepoznavnost, ki jo potrebuje vsak glasbenik, če želi kaj spremeniti. In "Nekoč nekje", ker ima tako preprosto življenjsko besedilo, ki se tiče vseh nas. Če vam po pravici povem, se mi vsiljuje misel, da vseskozi pišem eno in isto pesem, ki dobiva različne izrazne oblike.