Salvia officinalis - latinsko ime za žajbelj - izhaja iz besede salvus, ki pomeni zdrav, varen. Že od starega veka je namreč zelo cenjeno zdravilno zelišče, ki so ga uporabljali tudi Rimljani in verjeli, da podaljšuje življenje in omogoča večno mladost. K nam so ga v zgodnjem srednjem veku prinesli menihi, iz samostanskih vrtov pa se je hitro razširil do najbolj oddaljenih kmečkih vrtov.

Pitje in grgranje čaja
Najbolj razširjena uporaba žajblja je grgranje čaja pri vnetju žrela in ustne votline ali spiranje ust pri razjedah in vnetju dlesni. Pitje čaja čisti kri, uravnava potenje (pri prekomernem ga zavira, pri premajhnem ga pospešuje), znižuje sladkor v krvi, pomaga izločati sluz iz dihal in želodca ter spodbuja tek. Učinkovit je pri vnetju črevesja, želodca, jeter, žolčnika in izločal. Uporablja se pri različnih presnovnih boleznih, revmatizmu in protinu ter pri vrsti živčnih motenj, do katerih pride pri teh boleznih. Pomaga sprožiti zaostalo menstruacijo in koristi pri zdravljenju težav v menopavzi.

Sveži listi za čiste zobe
Zunanje se žajbelj uporablja kot antiseptik za čiščenje in razkuževanje ran, gnojnih razjed in pikov žuželk. S poparkom dobimo čistilni losjon za kožo, s svežimi listi pa lahko drgnemo zobe in jim povrnemo belino. Treba pa je upoštevati opozorilo, da se dolgotrajno uživanje žajblja – in sicer več kot tri tedne – odsvetuje. Uživanja naj se izogibajo tudi nosečnice, doječe matere in ljudje z epilepsijo.