Smo v času, ko se zaključuje gledališka sezona, šolske počitnice so pred vrati, in vi si družinsko vsako leto vzamete prav posebne in tudi dolge počitnice. Kako jih preživljate?

Počitnice, ki jih imamo v tem terminu, so v bistvu moje skoraj edine počitnice, ki si jih lahko privoščimo, ker čez leto nimam dopusta. Oktobra ali februarja, ko so šolske počitnice, velikokrat delam in si zaradi tega poleti vzamemo malo več časa. V teatru smo poleti zaprti in imamo te daljše počitnice, ki nam v bistvu pripadajo po celoletnem delu. Za štirideseti rojstni dan sva se s soprogom odločila, da bova poskusila nek nov šport, nekaj, česar še nisva poskusila, tako sva se odločila za jadranje na deski. Slovenci imamo na Lefkadi odlično šolo, kjer sprejmejo tudi otroke, zato sva se takrat odločila, da je za nas tri to idealno. To je ostala naša stalnica, v katero smo se vsi zaljubili. Sofija morda malo manj, trenutno ji je ljubše druženje, kot pa biti na vodi, ampak še vedno upam, da jo prime in da osvoji vsaj osnove. Midva pa zelo uživava.

Verjetno pa vam Lefkada predstavlja veliko več kot le surfanje?

Tam imamo res celo družbo, s katero se srečujemo ob istih terminih. Večinoma smo družba, ki se srečuje tudi v Ljubljani, tako da smo resnično ena taka fina počitniška skupina. Si pa seveda vzamemo tudi čas zase in gremo po svoje. Sicer smo Lefkado že obrnili na glavo, poznamo skoraj vse kotičke, ampak še vedno se najdejo kakšna presenečenja. To so takšne družinske počitnice z aktivnim oddihom.

Vidimo, da gre tudi Sofija nekako po vajinih stopinjah, nastopa, a na plesnih odrih. Kako to spremljate v vlogi gledalke? Verjetno je lepo, da ima tvoj otrok eno tako ljubezen, zanimanje, sploh v današnjih časih, ko se vsi tako bojimo in upiramo temu, da bi bili najstniki ves čas na telefonih.

Saj se tudi mi borimo proti temu. Z vsemi možnimi sredstvi, ki jih imamo na razpolago, ampak, da, zelo je zaljubljena v ples. V zadnjem času predvsem v hip hop, čeprav je plesala že več različnih stvari. Tudi balet in sodobni ples, ampak se je nekako odločila za hip hop, za katerega se mi zdi, da ji je zdaj čisto zlezel pod kožo. Ima nekaj treningov na teden, kar se včasih že pozna, saj je obremenitev v šoli vedno večja, hodi namreč v sedmi razred. Vendar je zadovoljstvo, ki ji ga omogoča ples, tako neizmerno, da mi je vedno hudo, če ji rečem, da bo morala kdaj izbrati. Predvsem zaradi časovnih omejitev. Ravno pred kratkim je imela tekmo, letos je prvič začela še s solo nastopi. Drugače je nastopati sam kot pa v skupini. Zelo sem ponosna nanjo.  Včasih mi zaupa, da ima tremo, a ko jo nato gledam, se mi zdi, da te treme sploh ni opaziti. Ta stres, ker trema je stres, obrne sebi v prid in ga zna izkoristiti, ne da bi jo ohromil. Oba sva zelo ponosna, ko jo gledava, in ji želiva, da bi vedno rada počela to, kar si je izbrala, in da bi ob tem uživala.

Starši smo pomembni, okolje je pomembno, a hkrati ugotavljaš, da ne vzgajaš nekoga po svoji podobi, ampak spremljaš človeka, ki postaja to, kar že v osnovi je. Zato se mi zdi, da je naloga staršev manj v tem, da otroka oblikujemo, in bolj v tem, da mu pomagamo odkriti samega sebe.

Kje pa je tista vajina srednja pot med plesom in šolo. Kaj je tisto, pri čemer jo spodbujata, kje usmerjata in od česa ne odstopata?

Zdi se mi, da se ta dinamika neprestano spreminja. Otrok odrašča in vsako leto prinaša nove izzive, nova vprašanja in nove potrditve. Zato tudi vzgojo sproti prilagajava. Včasih imaš kot starš občutek, da si našel pravi odgovor, potem pa te otrok naslednji teden nauči, da ga moraš poiskati znova. Vedno bolj se mi zdi, da se otroci ne rodijo kot nepopisani listi. Rodijo se z neko svojo notranjo pokrajino, s temperamentom, občutljivostjo, načinom doživljanja sveta. Starši smo pomembni, okolje je pomembno, a hkrati ugotavljaš, da ne vzgajaš nekoga po svoji podobi, ampak spremljaš človeka, ki postaja to, kar že v osnovi je. Zato se mi zdi, da je naloga staršev manj v tem, da otroka oblikujemo, in bolj v tem, da mu pomagamo odkriti samega sebe. Pri tem pa seveda obstajajo stvari, od katerih ne odstopava: odgovornost, spoštovanje drugih, disciplina do samega sebe in sposobnost, da vztrajaš tudi takrat, ko ti ni najlažje. Hkrati pa mi je pomembno tudi to, da ostane otrok. Da ima prostor za igro, za napake, za sanjarjenje. Tega mu ne smeš vzeti.

Foto: Anže Petkovšek Iva Krajnc Bagola

Nedavno sta imela 16. obletnico zveze, Aljoša pa vam je čestital za obletnico kljubezni, ker se ljubita tudi, kadar se ne strinjata. Se tudi v pogledu na starševstvo kdaj razhajata?

Absolutno.

Aljoša zelo veliko govori in piše o vajini zvezi, kako pa vi vidite vajino kljubezen? Kaj je tisto, kjer se razhajata, kje pa vam je pomembno, da se najdeta in kako se najdeta?

Ljubezen vidim predvsem kot nekaj, kar se gradi skozi čas. Zdi se mi, da ljudje včasih pričakujemo, da bo ljubezen sama po sebi rešila odnos. Pa ga ne. Potem pridejo otroci, služba, utrujenost, različni pogledi na stvari in takrat se odnos šele zares začne graditi. Kar se tiče razhajanj, sva si z Aljošo po značaju precej različna. Tudi zato na določene stvari včasih gledava drugače in se ne odzivava enako. Seveda pridejo obdobja, ko je več izzivov, in obdobja, ko je vse precej bolj mirno. Verjetno tako kot pri večini parov. Najdeva pa se predvsem v tem, da se skušava slišati. Ne vedno takoj in ne vedno idealno, ampak se mi zdi, da sva čez leta oba ugotovila, da zamere in tišina ne peljejo nikamor. Veliko stvari se da rešiti, če si pripravljen poslušati in če te res zanima, kaj drugi v nekem trenutku doživlja. Seveda so pomembni tudi toplina, bližina, objemi in vse tiste male vsakodnevne geste, ki jih včasih jemljemo za samoumevne. Morda je največja oblika ljubezni prav to, da te človek po vseh teh letih še vedno zanima. Da ga še vedno poslušaš in da te še vedno zanima, kaj se dogaja v njegovem svetu. Ne verjamem v popolne odnose. Verjamem pa v odnose, v katerih se ljudje kljub razlikam vedno znova odločajo drug za drugega.

Morda je največja oblika ljubezni prav to, da te človek po vseh teh letih še vedno zanima. Da ga še vedno poslušaš in da te še vedno zanima, kaj se dogaja v njegovem svetu. Ne verjamem v popolne odnose. Verjamem pa v odnose, v katerih se ljudje kljub razlikam vedno znova odločajo drug za drugega.

Verjetno bi bilo težje, če bi oba bolj burno reagirala ob nestrinjanjih.

Verjetno bi bilo drugače. (smeh) Jaz sem po naravi bolj impulzivna. Hitreje reagiram, se tudi hitreje razjezim, ampak me to običajno tudi hitro mine. Aljoša je bolj miren, bolj premišljen in velikokrat stvari predela drugače kot jaz. Včasih se mi zdi, da ravno zato dobro delujeva. In zato se najin jin in jang vrti že 16 let. Če bi bila oba enaka, bi bilo verjetno precej bolj naporno. Po drugi strani pa sva se čez leta oba marsičesa naučila drug od drugega. Jaz sem se mogoče naučila malo več potrpežljivosti, on pa kakšne stvari povedati bolj neposredno. Nimam neke čarobne formule za odnos. Mislim, da je največja vrednota, da partnerja spoštuješ, ga skušaš razumeti in ga ne jemlješ kot nekaj samoumevnega. Zdi se mi, da veliko ljudi danes odneha ravno tam, kjer bi se kakšna pomembna zgodba morda šele začela zares razvijati.

Prehitro odneha?

Nikogar ne bom sodila, zato ker vsak sprejema svoje odločitve. Vsak nosi svojo zgodbo in svoje meje. Se mi pa zdi, da danes živimo v času, ko smo vajeni, da stvari hitro zamenjamo, ko ne delujejo več tako, kot bi si želeli. Pri odnosih pa to ni vedno mogoče. Odnos je živ organizem. Spreminja se, raste, včasih gre skozi težka obdobja, včasih skozi zelo lepa. Pri nama vidim predvsem to, da sva pripravljena vztrajati v pogovoru tudi takrat, ko ni najlažje. Ne zato, ker bi verjela, da mora človek vztrajati za vsako ceno, ampak zato, ker se mi zdi škoda odnehati pri nečem, kar je mogoče popraviti, razumeti ali na novo zgraditi. Morda je z leti največja vrednost prav to, da se nehaš spraševati samo, kaj lahko dobiš od odnosa, ampak tudi kaj si pripravljen vanj vložiti.

V enem izmed prejšnjih intervjujev ste odkrito spregovorili tudi o Aljoševi izgorelosti. Kako ste vi doživljali to obdobje in kako je vplivalo na vas ter na družino?

To je bilo obdobje, ki ga ne bi privoščila nikomur. Ko izgori človek, ki ga imaš rad, ne zboli samo on. Na nek način zboli celoten družinski sistem. Vsak ga doživlja po svoje, vsak nosi svoj del skrbi, nemoči in vprašanj. Najtežje mi je bilo verjetno sprejeti, da stvari ne morem rešiti namesto njega. Ko imaš nekoga rad, bi ga rad zaščitil pred bolečino, mu odvzel breme ali našel rešitev. Pri izgorelosti pa hitro ugotoviš, da gre za proces, skozi katerega mora človek sam. Ob tebi lahko stojiš, ga podpiraš, poslušaš, ne moreš pa poti prehoditi namesto njega. Po drugi strani pa me je ta izkušnja veliko naučila tudi o meni sami. O mejah, o tempu življenja, o tem, kako hitro lahko spregledamo lastno utrujenost, ker smo navajeni samo še delovati. Mislim, da smo se kot družina v tistem času naučili več poslušati drug drugega in si tudi bolj odkrito povedati, kdaj nam je težko. Danes na izgorelost gledam kot na opozorilo, da človek predolgo ni slišal samega sebe. In čeprav je bilo to obdobje zelo zahtevno, nas je na nek način tudi povezalo. Ne skozi idealno družinsko sliko, ampak skozi iskrenost in ranljivost, ki ju v odnosih pogosto pokažemo šele takrat, ko nam je zares težko.

Ko izgori človek, ki ga imaš rad, ne zboli samo on. Na nek način zboli celoten družinski sistem. Vsak ga doživlja po svoje, vsak nosi svoj del skrbi, nemoči in vprašanj. Najtežje mi je bilo verjetno sprejeti, da stvari ne morem rešiti namesto njega. Ko imaš nekoga rad, bi ga rad zaščitil pred bolečino, mu odvzel breme ali našel rešitev. Pri izgorelosti pa hitro ugotoviš, da gre za proces, skozi katerega mora človek sam.

Spomnim se, da je bilo za Aljošo kar velika rana, ker ste ob večerih odhajali na delo, kot so njegovi starši v mladosti. Kako pa ste se vi sprijaznili, da včasih pač ne morete biti prisotni za poljubček za lahko noč, skupno večerjo in ostale rituale, ki jih zaradi dela zamudite. Kako jih nadomestite?

To je tema, o kateri smo doma veliko govorili. Mislim, da se veliko žensk znajde v podobnem paradoksu. Če delaš nekaj, kar te izpolnjuje, te spremlja občutek krivde, ker nisi doma. Če si samo doma, pa lahko začneš pogrešati del sebe. Največ na svetu mi pomeni družina, ampak hkrati vem, da moram, če želim biti dobra žena, mama in partnerka, ostati tudi jaz sama. Moje delo ni samo služba, ampak je del mene. Del mojega načina razmišljanja, ustvarjanja in življenja. Ko je bila Sofija majhna, sem se tudi sama srečevala s temi občutki. Zato sem se z njo o tem zelo zgodaj začela pogovarjati. Otroci razumejo veliko več, kot si mislimo. Nikoli nisem želela, da bi mojo krivdo nosila ona. Želela sem ji samo povedati, da sem z njo, tudi kadar fizično nisem prisotna. Pri Aljoši je bilo to vprašanje verjetno še nekoliko bolj občutljivo zaradi njegovih lastnih izkušenj iz otroštva. Sčasoma pa sva oba ugotovila, da ni pomembno samo, koliko časa preživiš skupaj, ampak predvsem, kako ga preživiš. Da lahko nekdo vsak večer sedi doma, pa ga v resnici ni. Lahko pa je kdo kdaj odsoten zaradi dela, pa je odnos kljub temu zelo živ in povezan. Seveda pridejo obdobja, ko je težje. Ko se križajo termini, ko je dela preveč in ko bi si vsi želeli več časa drug za drugega. Ampak mislim, da smo čez leta našli neko ravnovesje. Morda pa je pomembno tudi to, da se o ženskah v takih poklicih veliko govori, ker smo mame. O moških se to vprašanje zastavi precej redkeje. Pa vendar tudi zdravniki, medicinske sestre, policisti, gasilci, snemalne ekipe in številni drugi delajo ponoči, ob koncih tedna in praznikih. To ni samo zgodba igralk. Je zgodba številnih družin, ki vsak dan iščejo ravnovesje med delom in zasebnim življenjem.

Zdi se, da ste v življenju zelo empatični, dobrosrčni, hkrati pa pogosto dobite vloge zlobnic, ki mešajo štrene, sploh v domačih serijah. Kako vidite to protislovnost?

Pravzaprav te protislovnosti ne vidim. Mislim, da empatija ne pomeni, da v sebi nimaš temnejših, bolj ambicioznih, ljubosumnih ali celo destruktivnih plasti. Pomeni predvsem, da jih prepoznaš. Kot igralka verjamem, da nihče ni samo dober ali samo slab. Vsak človek je sestavljen iz številnih nasprotujočih si impulzov in ravno to me pri likih najbolj zanima. Morda me režiserji radi vidijo v takšnih vlogah prav zato, ker me osebno ljudje pogosto doživljajo drugače. Na odru ali pred kamero je vedno zanimivo odpirati prostor med tem, kar nekdo kaže na zunaj, in tem, kar se skriva pod površjem. Sama se pri ustvarjanju ne ukvarjam z vprašanjem, ali je lik pozitiven ali negativen. Zanima me, kaj ga žene, česa ga je strah, po čem hrepeni. Ko najdeš njegovo resnico, tudi tako imenovana zlobnica postane človek .Priznam pa, da me takšni liki igralsko zelo zabavajo. Tako v Ja, Chef, v Primerih inšpektorja Vrenka in v Dolini rož. Pogosto so bolj svobodni, bolj drzni, manj obremenjeni z ugajanjem okolici. V sebi nosijo energijo, ki je v vsakdanjem življenju običajno ne izražamo, zato je raziskovanje takšnih značajev zame vedno poseben ustvarjalni izziv.

Foto: Anže Petkovšek Iva Krajnc Bagola

Pred časom ste omenili, kako se ponudba vlog spremeni, ko igralka pride v določena leta. Od fatalke do mame in babice. Kljub temu pa v tujih serijah vse bolj pogosto gledamo starejše igralke, ki ne igrajo teh stereotipnih vlog. Kako je s tem pri nas?

Dolga desetletja je veljalo skoraj neizrečeno pravilo, da je ženska zgodba v umetnosti zanimiva predvsem, dokler je mlada. Po štiridesetem letu so se vloge začele ožati, po petdesetem pa pogosto skoraj izginile. Ne zato, ker bi ženske postale manj zanimive, ampak zato, ker si jih je družba predstavljala skozi zelo omejeno perspektivo. V zadnjih letih se to na srečo spreminja. Deloma zato, ker so igralke, avtorice in režiserke na to glasno opozarjale, deloma pa zato, ker se spreminja tudi občinstvo. Ljudje želijo gledati zgodbe, ki odražajo resnično življenje. In resnično življenje se ne konča pri štiridesetih. Prav nasprotno. Zdi se mi, da ženske v teh letih pogosto vstopajo v eno najbolj zanimivih življenjskih obdobij. Za njimi so izkušnje, uspehi, porazi, materinstvo ali njegova odsotnost, ljubezni, izgube, profesionalne poti. Vse to ustvarja neverjetno bogat notranji svet. Kot igralka imam danes na voljo veliko več materiala za ustvarjanje, kot sem ga imela pri petindvajsetih. Ko odpremo Netflix ali katero od platform, vidimo vse več zgodb, v katerih so ženske po petdesetem letu nosilke dogajanja in ne zgolj spremljevalke drugih likov. To je pomemben premik. Ne gre samo za vprašanje reprezentacije igralk, ampak za vprašanje, katere zgodbe kot družba sploh prepoznavamo kot vredne pripovedovanja. Tudi pri nas se stvari premikajo, tako v gledališču kot na filmu. Morda počasneje, kot bi si želela, vendar se premikajo. In mislim, da bomo v prihodnjih letih videli še več kompleksnih ženskih likov, ki jih ne bo določala starost, temveč njihova osebnost, moč, ranljivost in življenjska izkušnja.

Trenutno je velik uspeh Belo se pere na devetdeset, ki je s predvajanjem na TV dosegel še širše občinstvo. Kako ste doživljali to izkušnjo?

Redko se zgodi, da te neka zgodba tako nagovori že ob prvem branju. Pri Belo se pere na devetdeset sem imela občutek, da berem nekaj zelo intimnega in hkrati univerzalnega. Zato sem bila toliko bolj vesela, da sem lahko postala del te zgodbe. Posebna odgovornost je bila tudi zato, ker sem upodabljala osebo, ki še živi. Ko prebereš roman, dobiš določen vtis o človeku, potem pa te začnejo zanimati stvari, ki jih v knjigi ni. Kaj jo je nasmejalo, kakšno glasbo je poslušala, kakšen odnos je imela do vsakodnevnih malenkosti. Ravno v teh drobnih stvareh se človek pogosto najbolj razkrije. Bolj, ko sem jo spoznavala, večje spoštovanje sem čutila do njene življenjske poti. In morda je ravno zato ta zgodba tako močna. Ker govori o izgubah, bolezni in smrti, a nikoli ne izgubi vere v življenje.

Kljub težki zgodbi in številnim izgubam pa je ta zgodba Bronje Žakelj o ljubezni, o večnem optimizmu, o tem, da nikoli ne smemo obupati ...

In trdoživost, ki je me vedno znova fascinira. Taka nevsiljiva trdoživost in tudi neka človeška trma, vztrajnost. To so vrednote, ki jih zelo spoštujem. In ta nenehen boj. Borba samega sebe, za človeka. V bistvu imam samo spoštovanje, res ni druge besede, najlepša beseda. Zelo lep študij je bil in tudi zelo naporen proces snemanja, ravno zaradi vseh teh dogodkov, smrti, bolezni, žalosti, pa tudi veliko neke lepote, smeha, miline. Menim, da je rezultat viden. Ljudje so radi šli gledat ta film in še vedno ga hodijo.

Vas za vloge pokličejo ali še vedno hodite na avdicije?

Oboje. Na avdicije še vedno hodim, so pa projekti, za katere me kar pokličejo. Ta poklic je nenehen dialog med tem, kako vidiš sebe, in tem, kako te vidijo drugi. Seveda pridejo tudi razočaranja. Še danes pridejo. Mislim pa, da sem se naučila, da neuspešna avdicija ni sodba o človeku, ampak zgolj odgovor na zelo specifično ustvarjalno vprašanje. Režiser išče določeno energijo, določeno kombinacijo ljudi, nekaj, kar morda sploh nima zveze s kakovostjo tvoje igre. Kljub temu vsak poraz malo zaboli. In prav je, da zaboli. To pomeni, da ti je še vedno mar.

Ljudje želijo gledati zgodbe, ki odražajo resnično življenje. In resnično življenje se ne konča pri štiridesetih. Prav nasprotno. Zdi se mi, da ženske v teh letih pogosto vstopajo v eno najbolj zanimivih življenjskih obdobij. Za njimi so izkušnje, uspehi, porazi, materinstvo ali njegova odsotnost, ljubezni, izgube, profesionalne poti. Vse to ustvarja neverjetno bogat notranji svet. Kot igralka imam danes na voljo veliko več materiala za ustvarjanje, kot sem ga imela pri petindvajsetih.

Katera vloga vam je trenutno najbolj pri srcu?

Marina v Belo se pere na devetdeset mi je zelo pri srcu. V teatru še vedno zelo rada igram Morticio Addams. Je sicer fizično zelo naporna, ker gre za muzikal. Ravnokar smo imeli premiero Buržoazije, kjer igram več vlog, ki prehajajo iz ene vloge v drugo. Od filmske režiserke, natakarice do nune. V serijah absolutno Ela v Ja, Chefu, ki ima posebno mesto že zaradi tega, ker je najdaljša serija, ki sem jo snemala. S tem likom sem res dolgo živela. Težko je reči, katera je najljubša, ker so vse vloge kot moji otroci. Vsaka na svoj način. Vsaka ima neko svojo posebnost. Včasih je prav hudo, ko je temu konec. Pri filmih in nadaljevankah se mi to zgodi že, ko končamo snemanje. Pri predstavi pa se to zgodi, ko se odstrani iz repertoarja. Takrat si vedno kar malo sentimentalen.

Nedavno ste blesteli tudi kot pevka na tradicionalnem MGL koncertu ...

To mi je še zmeraj stresno (smeh). Imam občutek, da sem igralka, ki si občasno izposodi pevski mikrofon. Ko igram predstavo, imam dve uri časa, da zgradim odnos z občinstvom. Pri pesmi imaš tri minute. To se mi zdi skoraj brutalna disciplina. Prideš na oder, odpoješ in v trenutku je konec. Ravno zato me privlači. Ker me še vedno vrže iz cone udobja. Rada pojem, ampak tam se vedno znova srečam s tremo in z dejstvom, da se moram prepustiti nečemu, česar nimam popolnoma pod nadzorom.

Stalnic v vašem poklicu torej ni.

Vedno se moraš nekaj novega naučiti, nekaj novega prebrati, se poglobiti v nek nov svet. In prav to me še vedno privlači. Zdi se mi, da se ljudje najbolj bojimo sprememb. Moj poklic pa je pravzaprav nenehno srečevanje z njimi. Vsaka vloga te prisili, da za nekaj časa postaneš nekdo drug, potem pa se vrneš k sebi in ugotoviš, da si se medtem tudi sam nekoliko spremenil. Morda je ravno v tem lepota tega poklica. Da te neprestano opominja, da človek nikoli ni dokončan.

Kaj vas čaka v naslednji sezoni?

Letos imam nekakšne pol počitnice, ker prvič v življenju v gledališču pripravljam monodramo. Monodramo, ki sem jo našla skupaj z našo dramaturginjo in direktorico, in sicer besedilo Prima Facie. Gre za besedilo, avstralske dramatičarke in odvetnice Suzie Miller, kjer latinski naslov izhaja iz pravne terminologije in pomeni  na prvi pogled. Prima Facie spremlja odvetnico Tesso Ensler, ki se po osebni travmatični izkušnji znajde ne drugi strani sistema, katerega del je bila vse življenje. Ob njeni zgodbi besedilo odpira širša vprašanja o moči, verodostojnosti, spominu in o tem, kako kot družba določamo, kaj razumemo kot resnica. Gre za pravi čustveni vrtiljak. Čez poletje  me tako čakajo priprave in učenje besedila. Tega projekta se zelo veselim.