Romeo Castellucci

je tudi ustanovitelj skupine Societas Raffaello Sanzio, ki je od sredine 90 let vedno bolj pridobivala sloves, še zlasti po delih Amleto – La veemente esteriorita della morte di un mollusco, Masoch in Oresteja, “organski komediji” po izvirnem grškem modelu.

"Jaz sem Romeo Castellucci," izreče režiser ob prihodu na oder. Napadejo ga trije psi, s katerimi se neutrudno spopada in tako začne svojo kompleksno uprizoritev Božanska komedija – Pekel, prvi del trilogije, ki se ohlapno naslanja na Dantejevo Božansko komedijo. To je veličasten svet, v katerem prevladuje objektivna tema. To je pekel umetnosti, ki izrisuje gigantski portret ljudi. Vse je zrušeno, strto, kot predmet, ki se razbije ob padcu na tla. Padec je ena izmed pogostih podob v Peklu, ki pa ne pomeni moralnega uvidenja, temveč splošno šibkost živega bitja, naveličanost življenja.

Pekel prepričuje, tudi ko je nedoumljiv
Jezik ne izreka fonemov, samo zapletajočo se abecedo zvokov, kot odmev groze v pričakovanju padca v prepad. Glasbo ustvarjajo zvoki kosti, tekočin, petje, glasovi in kriki, judovsko trobilo šofar,  klavir, elektronski glasovi in skladba Pérotin: Viderunt Omnes s posnetka komornega vokalnega ansambla Hilliard. Čeprav gledalec meni, da dogajanje opazuje svobodno z varne razdalje, ga neizogibno opredeljuje dejstvo, da se je celotna skrivnost predstave uprizorila, da bi ujela njegov pogled. Pekel se izmika razumevanju, a nas o svoji skrivnostnosti, o svojem skrivnem pomenu prepričuje tudi, ko nam je nedoumljiv.   
 
Romeo Castellucci, čigar uprizoritve ostanejo vtisnjene v čutni spomin vsakega posameznega gledalca, ponovno prihaja v Cankarjev dom 2. in 3. marca 2009.