Slepi in videči športniki se na zmage in poraze odzivajo z enakimi izrazi na obrazu. Trditve, da je obrazna mimika prirojena in ne priučena, so se pojavljale od 60. let dalje, študija ameriških znanstvenikov s San Francisco State University pa je postregla z doslej najbolj oprijemljivimi dokazi. Znanstveniki domnevajo, da gre za posledico evolucije. Profesor David Matsumoto je s skupino sodelavcev primerjal 4800 fotografij, na katerih so bili slepi in videči judoisti z olimpijskih in paraolimpijskih iger leta 2004, posebno pozornost pa so namenili nosilcem odličij.

Zmagovalci so običajno kazali pristno veselje nad osvojenim prvim mestom, medtem ko so se srebrni in bronasti športniki pogosto nasmihali tako, da so zgolj premikali ustnice, kar je kazalo, da gre morda bolj za narejeno kot spontano gesto. Znanstveniki so zato prišli do zaključka, da slepi in videči tekmovalci izkazujejo čustva na povsem enak način. "Statistična korelacija med obrazno mimiko slepih in videčih športnikov je bila skorajda popolna," je dejal profesor Matsumoto. "Poraženci so spodnjo ustnico potisnili navzgor, kakor da bi hoteli nadzirati čustva, mnogi med njimi pa so se odzvali z nespontanim nasmehom. Tisti, ki so slepi od rojstva, tega niso mogli ponotranjiti skozi vizualno učenje, zato mora biti v ozadju drugačen mehanizem. Morda je sistem, s katerim nadzorujemo emocije, ostanek evolucije."

Namesto zbadanja, jamranja in žaljenja so morda ljudje razvili sistem, s katerim samodejno preprečijo izražanje negativnih čustev, dodaja Matsumoto.

"Primati pogosto kažejo zobe kot znak ostalim primatom, da jih ne bodo napadli, ljudje pa so mogoče podedovali podoben sistem. Gre za način sporočanja o dobronamernih nakanah. Ne gre toliko za to, da bi sami sebi preprečevali določena dejanja, kakor za sporočilo drugim, da tega ne boste storili," pa meni dr. Bridget Waller z University of Portsmouth.