Mnogokrat se bolj bojimo uspeha kot poraza. Vsi smo jih že kdaj dobili po prstih, zato približno vemo kaj pričakovati, pa čeprav gre za občutek bolečine, razočaranja, morda celo izgube. Ne vemo pa ravno kaj točno pričakovati, če bi se nenadoma odprlo nebo in nam izpolnilo prav vse želje. Lahko bi bilo kar strašljivo, saj bi za seboj prineslo marsikatero odgovornost. Denimo, da bi zadeli na loteriji. Težko bi presodili, kdo je res naš prijatelj in kdo ima zgolj korist od nas. No, pa saj tudi brez bogastva včasih ne vemo, kajne? Vsi imamo ob sebi tudi osebe, ki od nas zgolj jemljejo. Res je, da se ne bi več ozirali na ceno na polici, ampak prav tako bi naši najbližji morda pričakovali, da bomo poskrbeli za vsako njihovo muho, saj lahko. Hm, pa res že sedaj ni nikogar, ki bi ustrezal temu opisu v vaši bližini? Odgovornost za druge se nekako okrepi, se zdi. Mladoletnemu otroku podariti formulo je neodgovorno, bi se strinjali? Velikokrat moramo zaupati, da so naši otroci dovolj zreli in sposobni, da bodo varni. Morda to ne gre primerjati z dirkalnim avtomobilom, ki si ga želi 'dirkalno naspidiran 17 letnik', ki bi testiral zgolj najvišjo hitrost, a vseeno so trenutki, ko smo morali zaupati, da bo naš otrok prečkal cesto in znal presodit, kdaj je varno.

Denar nikogar ne pokvari. Denar, uspeh in položaj nam preprosto omogočijo možnost biti, kdor smo. Vse več uspešnih in slavnih igralcev se bori za okolje, zagotovo ne iz dolgčasa. Zavedajmo se, da imamo tudi sami vedno vpliv na druge in, da se vse prevečkrat znotraj nas skrivajo zadržki, ki nas sabotirajo (denar je slab, grd, pokvari ljudi, ki ga imajo ali pa osebe okoli ljudi, ker pohlepno pričakujejo denar... nismo dovolj sposobni, pametni, mladi itd). Prevetrimo te vzorce; pokažimo jim vrata.

Strah se ne bo kar stopil in izginil. Če bomo čakali, da nas ne bo več strah, se bomo krepko načakali. Največkrat imamo težavo že zgolj pri sami definiciji česa nas je v resnici v svoji globini pravzaprav strah. Pogum se od nas pričakuje letos. Kar pa pomeni, da se zadev lotevajmo kljub strahu. Opustimo torej cono udobja in preidimo meje strahu.

DeLo za DuŠo:

• Česa vas je strah še od malih nog? Zakaj? Kaj je najbolj grozno, kar bi se vam lahko zgodilo? Kakšen občutek bi bil? Opišite čim bolj nazorno.
• Pa je res verjetno, da bi se tako razpletlo? Kako bi lahko preprečili najslabši scenarij?
• Kaj verjamete, da Vi pa res ne bi mogli?
• Točno to poskusite. (razen, če govorimo o nečem, kar bi nekomu škodovalo)