Nova raziskava ponuja odgovor na to vprašanje in predlaga rešitev s tem povezanega psihološkega paradoksa: konstruktivna predelava čustev naj bi sicer olajšala soočanje z njimi, vendar poskusi razlage in razumevanja bolečih občutij pogosto udarijo nazaj. 

Rešitev ni v zanikanju ali odmikanju 
Po mnenju psihologa z michiganske univerze, dr. Ethana Krossa, je najboljši način za čustveni premik analiziranje lastnih občutkov z distance. Skupaj s kolegom dr. Ozlemom Aydukom s kalifornijske univerze je dr. Kross izvedel serijo študij, ki zagotavljajo prvi znanstveni dokaz o ugodnih učinkih analiziranja deprimirajočih občutkov iz perspektive psihološke distance. Študije so bile podprte s sredstvi z National Institutes of Health.  "Ljudje nismo preveč uspešni pri poskusih analiziranja lastnih občutij z namenom, da bi se počutili bolje. Neprecenljiva človeška sposobnost je v zmožnosti razmišljanja o lastnih dejanjih, vendar se zdi, da je kritično miselno obnavljanje lastnih napak znova in znova podoživljanje istega negativnega občutka, skozi katerega smo šli pri slabi izkušnji, v pretežni meri neproduktivno. S tem dosežemo samo to, da ostanemo zaprti v lastni negativnosti. Včasih pomaga miselni odmik, sprostitev in pogled na položaj z distance," je povedal dr. Kross.


Kross je objavil izsledke dveh svojih študij. Prva zagotavlja znanstveni dokaz, da si človeško telo glede reakcije srčno-žilnega sistema s tehnikami samodistanciranja od problema prej opomore po šoku negativnega občutja. Druga študija pa dokazuje, da tovrstna tehnika varuje pred depresijo.

1. študija
Ekipa pod Krossovim vodstvom je 141 udeležencev v raziskavi naključno razdelila v dve skupini in od njih zahtevala, naj se osredotočijo na svoja občutja in pri tem uporabljajo različne strategije. Poskus so izvedli z vodeno vajo, s pomočjo katere so udeležence pripravili do obuditve spomina na dogodek, ki je v njih sprožil močne občutke žalosti ali depresije. Nato so udeležencem iz prve skupine naročili, naj se v mislih vrnejo v čas in na kraj neprijetnega dogodka in si dajo duška ob predstavljanju, da se situacija odvija v realnem času. Ob tem naj bi si udeleženci odgovorili na vprašanje, zakaj so se pojavili taki občutki ter kaj so skriti in resnični vzroki zanje.

Druga skupina se je morala v mislih preseliti v čas in na kraj dogodka, vendar iz oddaljene perspektive, pri tem pa so udeleženci poskusa razčlenjevali svoja čustva, kot da bi se dogodila nekomu drugemu. Pri tem so jim raziskovalci svetovali, naj razmišljajo o dejstvih, ki naj ne bi bila čustveno obarvana in ki ne bi bila povezana z negativnim doživetjem. Po poskusu so udeleženci iz obeh skupin izpolnili vprašalnik o tem, kakšna so bila njihova občutja po poskusu in kaj so doživljali ob tem, ko so se miselno vrnili v preteklo situacijo.

Rezultati
Tisti, ki so pri analizi svojih preteklih občutkov uporabili pristop z distanco, so poročali o manjši prisotnosti negativnih občutkov v primerjavi z udeleženci iz prve skupine, ki so se v poskusu osredotočili na podoživljanje neprijetnih občutkov ob določenem preteklem dogodku. Obe metodi sta se izkazali za učinkoviti na kratki rok. Sodelujoči v poskusu so se nato po določenem času vrnili na testiranje, kjer so šli še enkrat skozi fazo podoživljanja in razčlenjevanja preteklih občutij, raziskovalci pa so vnovič ocenjevali njihovo razpoloženje. Rezultati so bili podobni, kar dokazuje uspešnost pristopa samodistanciranja od problema tudi na dolgi rok.

2. študija
V neki drugi, s prejšnjo povezani raziskavi, je ista ekipa raziskovalcev dokazala, da pri ljudeh, ki so sposobni gledati na svoja negativna čustva iz oddaljene perspektive, prihaja tudi do manjšega povišanja krvnega pritiska ob soočanju z neprijetnimi občutji.