Prav gotovo se sami spominjate nekaterih prepirov svojih staršev. Le malokdo lahko zase reče, da nikoli ni slišal povišanih tonov med odraščanjem, to je skorajda neizbežen del odraščanja. Vendar pa psihologi pravijo, da obstaja razlika med prepiranjem in "prepiranjem". Če kričimo brez repa in glave ter nato zaloputnemo vrata in pustimo, da napetost ostane v zraku, bodo otroci preplašeni. Če pa se po prepiru pred otroki pobotamo in pomirimo ter pazimo, da besedni udarci niso ponižujoči in "pod pasom", se lahko otroci kaj tudi naučijo.

O tem priča tudi študija Univerze v Rochestru (ZDA), v kateri je sodelovalo 235 družin z otroki, starimi od pet do sedem let. Starše so v obdobju treh let testirali o njihovem "stilu prepiranja", hkrati pa so tudi učitelje in vzgojitelje anketirali o socialnih veščinah njihovih otrok. Starši so prav tako privolili v snemanja pogovorov po določenem scenariju, med katerimi so se morali po navodilih znanstvenikov "spopasti". Znanstveniki so nato ocenili, ali je bil končni rezultat razprave konstruktiven ali destruktiven. Raziskava je pokazala, da so otroci staršev s tako imenovanim "pozitivnim stilom" družabnejši in imajo bolj razvito empatijo od vrstnikov.

Kaj pomeni "konstruktivno" prepiranje?
Konstruktivno prepiranje je pravzaprav mešanica zdravega razuma in nasvetov psihologov. Nekaj primerov:

• Najpomembneje je spoštovati partnerja in se med prepirom zavedati, da ne glede na našo jezo obstaja več dobrih razlogov, zakaj smo ga izbrali za življenjskega sopotnika.
• Zares je treba poslušati, kaj nam partner poskuša povedati, vzpostaviti stik z očmi in mu dati vedeti, da slišimo in razumemo njegovo ali njeno stališče.
• Tudi ko smo jezni, je treba partnerju včasih dati vedeti, da smo mu še vedno privrženi. To je najbolje narediti s kratkim fizičnim stikom ali kakšno lepo besedo.
• Do partnerja je treba vedno imeti spoštovanje. Z drugimi besedami, kljub srdu nikoli ne smemo prestopiti določenih mej. Ne smemo izgovoriti besed, ki jih bomo pozneje obžalovali. Izstreljena puščica in izgovorjena beseda se nikoli ne vrneta.
• Zavedati se moramo, da je cilj s partnerjem poiskati rešitev in ne zmagati v bitki.

Če je prepir konec koncev neizbežen, naj otroci vidijo srečen zaključek oziroma naj se na našem primeru naučijo, kako razrešiti spor. Na koncu naj se z nami smejejo, ko bomo ugotovili, kako smešni in nezreli smo bili. Reševanja sporov se najbolje uči doma, zato naj bo tudi prepir 'fair play'.