Sedem živil po izboru Lonely Planeta obstaja stoletja ali celo tisočletja. Nekatera so bila že na robu izumrtja, nekatera so zaradi svoje redkosti in težavnega pridobivanja zelo draga, nekatera pa so poleg vsega tega še zares zelo nenavadna. A če boste imeli priložnost (in denar), ne oklevajte.

Datlji iz oaze Siwa, Egipt. Leta 332 pred našim štetjem je Aleksander Veliki v severovzhodnem Egiptu sledil pticam, ki so ga pripeljale v legendarno oazo Siwa, eno najbolj osamljenih naselij v Egiptu. Njegov cilj je bil "zasebni obisk preročišča boga sonca", a mimogrede je v oazi našel tudi datlje in olive, ki naj bi bili med najokusnejšimi na svetu. Danes datlje v oazi še vedno gojijo v majhnih, ljubeče negovanih vrtovih. Na tradicionalen način jih ročno oprašujejo že nešteto generacij.

Kakiji hachiya, Japonska. Nekoč so bili ti neprecenljivi kakiji pogosto darilo japonskim cesarjem. A ker so Japonci nasade krčili, da so lahko zaradi svile gojili murve, so kakiji hachiya skoraj izginili. Dokler v štiridesetih letih prejšnjega stoletja 20-letni kmet ni po dolgem iskanju našel kakija na vrtu neke stare družinske hiše. Nekaj starcev je na srečo še vedelo, kako pridelovati te kakije, in bili so rešeni.

Japonci za kakije hachiya plačujejo veliko več kot za "serijsko" sadje. © iStockphoto

"Sir pršica", Saška-Anhalt, Nemčija. "Sir pršica" (Milbenkäse) spominja na nekaj res zelo starega. Delajo ga tako kot v srednjem veku, a tehniko so oživili šele nedavno. Skuto nadevajo v lesene škatle, polne pršic, ki lezejo po skuti in nanjo spuščajo iztrebke. Po treh mesecih zaradi teh iztrebkov sir postane rdeče-rjav, po enem letu pa črn. Takrat ga je treba pojesti. In pršice ter njihove iztrebke tudi!

Koruza ijka, Kolumbija. Arahuaci, staroselci severne Kolumbije, si pravijo ijka, kar pomeni "ljudje koruze". Koruzo jedo pri vsakem obroku in uporabljajo koruzno moko štirih barv – rumeno, rjavo, črno in belo. S tem na svoj način opisujejo odnos z vesoljem. To sveto živilo ima pomembno vlogo v ritualih in pri tradicionalnem zdravljenju.

Guarana, Brazilija. Guarana, ki vsebuje stimulanse kofein, teofilin in teobromin, se že nekaj let pojavlja v modnih energijskih napitkih, a le redki vedo, da je doma v brazilskem tropskem deževnem gozdu. Za osem tisoč članov tamkajšnjega plemena Satere-Maue, je guarana "studenec modrosti" in še vedno jo uporabljajo po starem. Plodove, ki so podobni jagodam kavovca, stisnejo v ploščico in jo nato ribajo na hrano in pijačo.

Vlaganje v gorčično olje, Indija. Hladilniki z nami še niso tako dolgo in zato so Indijci sadje in zelenjavo tradicionalno vlagali v gorčično olje. Limone, mango, banane, čebulo in ogromno drugih stvari so tako lahko jedli vse leto. Indijci se borijo proti poceni vloženim živilom v supermarketih in doma po starem vlagajo še danes, v velikanski deželi pa obstaja na stotine receptov za mustard oil pickles , kot jim po angleško pravijo v Indiji.

Preberite še:

Deset kulinaričnih prestolnic sveta Katero mesto ima najboljše restavracije? Dvajset najbolj nevarnih dežel

"Beli krompir", Peru. Chuno blanco je perujski "izum". Menjavanje zelo nizkih in zelo visokih tempratur v Peruju je odlično okolje za ohranjanje sicer grenkega in skoraj neužitnega krompirja. Kaj naredijo z njim, da dobijo chuno blanco ? Tri dni na temperaturah pod ničlo, tri dni na vročem soncu, nekaj bosih nog na krompirju vmes in dvodnevno kopanje krompirja v ledeno mrzli vodi – to je eden od načinov, kako so perujski staroselci spreminjali krompir. Po starem narejen chuno blanco je danes redka, a izjemna poslastica. Prodajajo pa jo tudi že v pločevinkah.