Za uvod se bom kar pohvalila - jaz sem inovator, moja inovacija je stara že četrt stoletja in sicer sušenje perila v, ne boste verjeli, pečici štedilnika.

Hči je bila v drugem razredu OŠ in zvečer mi reče, da ima naslednji dan športni dan, da rabi trenirko, taisto trenirko, ki jo je maloprej umazano prinesla v pranje. Mama je seveda vsestranska, oprala sem jo hitro, a kako jo posušiti, sušilca takrat še nisem poznala. Po naravi sem zelo tehničen tip, marsikaj znam razstaviti, malo manj tudi nazaj sestaviti, a idej mi ne zmanjka, pa se mi je vklopila žarnica, najprej v glavi, potem pa še v pečici! Ja seveda, trenirko bom posušila v pečici.

In sem jo, verjemite, zjutraj je bila trenirka suha, a pojma nimam, kaj je hči prejšnji dan počela z njo, kajti, ko jo je oblačila, sem zaslišala rjovenje, jok in stok, pa sem priletela pogledat, zakaj tuli.

Stala je tam kot največji revček na svetu, oblečena v njeno svetlo roza edino trenirko, pravzaprav ni bila več trenirka, bili so kosi razpadajočega blaga.

Športni dan je preživela v navadnih hlačah, jaz pa sem tuhtala, s čim je uničila trenirko. Seveda ni moja krivica, jaz sem vendar odkrila nov način sušenja, ne pa razpadanja tkanine...ali pač?