Poklepetali smo s priljubljenim pevcem Draženom Žeričem - Žero, ki nam je zaupal nekaj podrobnosti iz svojega osebnega in glasbenega življenja.
Lahko bi rekli, da ste (skupina Crvena jabuka) pred 30 leti “utrgali” svoje prvo jabolko. Zaupajte nam, kako so “sadeži dozorevali”, oziroma kaj se je spremenilo v vseh teh letih?
Res je skoraj nemogoče, toda za nami je že 30 let. Ves čas (skozi vso zgodovino) bi lahko rekel, da nas spremljajo ista čustva. Kaj dosti stvari se ni spremenilo, najbolj očiten je najverjetneje napredek v naši glasbi. Se pa seveda bolje znajdemo tudi na poti k čudoviti atmosferi koncerta.
Glede na priljubljenost vaše glasbe se včasih zdi, da vas lahko poslušamo skoraj povsod. Kako pogosto prihajate v Slovenijo?
V Sloveniji imamo množico oboževalcev, ljubiteljev naše glasbe, katerim se lahko zahvalite za vse koncerte. Naši obiski so namenjeni prav njim, nikoli namreč nismo nastopali zaradi medijev ali drugih vzgibov. Verjamemo v to, da pesem vedno najde pot do tistega, ki jo želi poslušati.
Kaj menite o ljubljanskem klubu Cvetličarna?
Vesel sem, da takšen prostor v Ljubljani sploh obstaja. S podobnimi klubi se namreč ponašata Anglija in Irska, prav neverjetno je, da tudi Slovenija. V Cvetličarno radi prihajamo, saj publika vedno znova poskrbi za krasno atmosfero, polno pozitivnih čustev in ljubezni. Iskrena hvala vsem našim oboževalcem, ki nas na koncertih v Ljubljani spremljajo in spodbujajao. Prav zaradi njih so dogodki tako krasni in emocionalni.
Kaj bi rekli, kakšna je slovenska publika?
Vsekakor čustvena, zabavna in energična.
Poslušajo vas dejansko vse generacije, zaupajte nam, ali obstaja razlika med današnjo mladino in mladino iz časov vaših začetkov?
V mojih časih so mladi vedeli, kako se streže v ljubezni. Prevladovali so poljubi in ne virtualna ljubezen. (smeh) V moji generaciji je bilo veliko več druženja, ljudje se niso posluževali mobilnih naprav in manj časa so preživeli v nakupovalnih središčih. Lahko bi rekel, da danes primankuje druženja, topline in pristnih besed, s katerimi izkazujemo čustva.
Kako bi komentirali današnjo glasbeno sceno?
Težko komentiram trenutno glasbeno sceno. Lahko le rečem, da ima vsaka glasba svoje občinstvo. (smeh) Je pa res, da se je bilo včasih v glasbenem svetu veliko težje uveljaviti. Niti zgoščenke ni bilo enostavno izdati.
Lahko živite zgolj od glasbe?
Ni samo po sebi umevno, da se od glasbe da preživeti. Sploh v zadnjih letih, ko je prišlo do krize na gospodarskem področju. Nikomur ni lahko, enostavno je v svoje delo potrebno vložiti veliko energije.
Je kariera poklicnega glasbenika združljiva z družinskim življenjem?
Vse je mogoče. Čeprav je včasih težko, ko se vrneš domov iz koncerta in ni časa za počitek (smeh). Družinsko življenje so sladke skrbi in navsezadnje neka nadgradnja vsega.
Ali po vašem mnenju drži pregovor “Jabolko ne pade daleč od drevesa”? So tudi predstavniki mlajše generacije članov zasedbe aktivni v svetu glasbe?
Za otroke kolegov težko rečem. Če lahko izrazim svoje mnenje, pa bi poudaril, da ni pametno otrok usmerjati v interese staršev. Bistveno je, da se otroci sami najdejo v stvareh, ki so jim blizu. Dogodkom je potrebno pustiti prosti tok, tako lahko najdejo svojo pravo smer. Meni nihče ničesar ni branil in tudi jaz se bom skušal držati tega načela.
In kje bi iskali svojo strast, če vam bi “ukradli” glasbo?
Rad kuham, zato bi morebiti svojo ljubezen našel v hrani. Zakaj pa ne, mogoče bi bil kuhar. Sem pa v vojski vozil kamijon, tako da bi lahko počel tudi nekaj v tej smeri. (smeh)
Za konec pa le še to … Zaupajte nam, katere so tiste stvari, ki vam največkrat narišejo nasmeh na obraz?
Pogosto so to trenutki, ko gledam informativne oddaje – dnevne novice. Iskreno povedano sem v fazi, ko ne morem več niti jokati, tako da mi ostane samo še smeh – tragikomičen smeh.
In kaj je tisto, kar bi ob novem letu zaželeli svojim oboževalcem?
Polno zdravja in sreče, to je najpomembneje. Psihični mir, dneve brez stresa in tragikomedij.