Pevec jazza ali The Jazz Singer je bil že leta 1925 uspešen broadwayski muzikal, ki mu je bila sprva namenjena precej bolj standardna filmska upodobitev v obliki neme drame, v kateri bi glavno vlogo odigral George Jessel, dotedanji Jackie iz broadwayske igre.
Filmsko glasbo bo v živo odigral simfonični orkester študentov Akademije za glasbo v Ljubljani pod taktirko enega najboljših dirigentov filmske glasbe na svetu– Roberta Israela.
Prvi celovečerni zvočni film
Ker pa so imeli pri studiu Warner v tem času več kratkih zvočnih uspešnic, posnetih v tehniki Vitaphone, se je zdelo času primerno, da Pevec jazza postane njihov prvi celovečerni zvočni film.
Torej tehnično ni prvi zvočni film, vseeno pa se prav velikemu uspehu filma, ki ga je režiral Alan Crosland in je nedvomno povezan z nastopom tedaj priljubljenega pevca Ala Jolsona, pripisuje zasluga za to, da je s tem filmom datiran začetek zvočnega obdobja.
V Pevcu jazza tako lahko slišimo več izvirnih skladb, na primer Toot, Toot, Tootsie (Goo' Bye) in Blue Skies skladatelja Irvinga Berlina, ter tradicionalne judovske pesmi, na primer kadiš, molitev, ki se izvaja ob žalovanju za preminulim.
Za uspeh filma pa je zaslužno tudi premišljeno oglaševanje, saj je bil premierno prikazan le dan pred judovskim praznikom kesanja, ki je tudi v središču filmske zgodbe. Dolgo časa je veljal za enega od najdonosnejših Warnerjevih filmov. Po tem filmu je zvočni dialog v filmih postal obvezni sestavni del.