Piše se leto 1979. Kongresnik Charlie Wilson že šesto leto zastopa drugo teksaško volilno okrožje, ruske sile napadejo Afganistan in ZDA nemočnim obrnejo hrbet.

Wilson, velik ljubitelj alkohola in še večji ljubitelj žensk, se za pokol Afganistancev ni pretirano zanimal, dokler mu njegova dolgoletna prijateljica in ljubimka Joanne Herring ni pokazala svoje gole zadnjice in ga s svojim seksapilnim šarmom prepričala, da je treba ljudem pomagati.

S težkim srcem se je odpravil na vojno območje in se na lastne oči prepričal o trpljenju tamkajšnjih prebivalcev. To mu odpre oči in kongresnik se odloči znatno povečati proračun za tajno financiranje mudžahidov. Tega je v skrbi zaradi poteka hladne vojne sicer že povečal (s pet na deset milijonov), a to je premalo, saj afganistanski sveti bojevniki za svoj boj proti ruskim helikopterjem potrebujejo veliko več kot le stare puške.

Takoj po vrnitvi v domovino se Wilson loti dela, ki ni preprosto, saj se ZDA neposredno ne smejo vmešavati v konflikt. Na srečo časniki pišejo le o njegovem razuzdanem življenju, zato se lahko nemoteno preda političnemu manipuliranju, s katerim je na koncu za afganistansko obrambo zbral milijardo dolarjev. A to še ni vse. Uspelo mu je celo vzpostaviti neverjetno zavezništvo med sprtimi državami (Pakistanom, Iranom, Egiptom in Savdsko Arabijo). In njegov trud je obrodil sadove. Ruski helikopterji so začeli padati z neba in mudžahidi so premagali sovražnika. Za ZDA se je tukaj zgodba končala, čeprav jih je Wilson opozoril, da jih, če ne bodo primaknili še enega milijona, čaka velika nevarnost, ki se ji reče terorizem.

Posneto po resnični zgodbi

Julia Roberts igra bogatašinjo Joanne Herring.

Javnost je za Wilsonovo zgodbo izvedela leta 1988, ko jo je nagrajeni novinar George Crile predstavil v oddaji 60 Minutes. Ko pa ga je Wilson leta 1989 povabil s sabo v Afganistan, se je začela rojevati knjiga, ki je izšla leta 2003 in se je brala kot roman, čeprav v njej ni bilo čisto nič izmišljenega. Postala je uspešnica in pritegnila pozornost Hollywooda.

Scenarij je po knjigi napisal Aaron Sorkin (Zadnji dobri možje, Zloba), režisersko taktirko pa je vihtel Mike Nichols (Primarne barve, Volk). Uspelo jima je posneti enkratno politično satiro, ki nam (sicer površno, a nič ne de) približa zgodovinsko dogajanje v 80. letih prejšnjega stoletja. Tom Hanks je v vlogi karizmatičnega Wilsona izvrsten. Spet je dokazal, da so mu na kožo pisane tako resne kot tudi komične vloge. Vloga Wilsona je namreč mešanica obojega. Lahko bi rekel, da je imel kongresnik dvojno osebnost. Najpogosteje je nosil masko velikodušnega veseljaka, ki zaposluje le seksi tajnice, ki so jim rekli tudi Čarlijevi angelčki, saj živi po načelu: "Lahko jih naučiš tipkati, ne moreš pa jih naučiti, kako povečati svoje joške." Za to masko pa se je skrival premeten in zelo bister politik, ki se je zavedal, da roka roko umije in da se za orožje vedno najde denar. Na žalost je moral tudi ugotoviti, da se za ljudi nikoli ne najdejo finance in za to napako ZDA zdaj plačujejo. "Te stvari so se zgodile. Bile so veličastne in spremenile so svet … nato pa smo za****** zadnjo igro."

Vlogo bogatašinje Herring so zaupali Julii Roberts , ki se je po precej dolgem skoku na odrske deske spet vrnila na velika platna. Njena igra ne naredi velikega vtisa, vsaj ne v primerjavi s Philipom Seymourom Hoffmanom (Capote), ki v vlogi sarkastičnega agenta Cie Gusta Avrakotosa , ki Wilsonu pomaga pri načrtovanju podviga, naravnost blesti.

Film, ki je prejel pet nominacij za zlate globuse, je že v naših kinematografih.