20.04.2009 - Evropa - prihajamo!
Končno je napočil dan, ko so se priprave in organizacija zaključile in LastDayHere ekipa se je v večernih urah zbrala pred prostorom, kjer preživimo večino svojega prostega časa ter vadimo in ustvarjamo. Oprema, prtljaga, CDji, majice in druga roba za prodajo na koncertih, vse je bilo prav kmalu naloženo v našem kombiju. Destinacija – Frankfurt, Nemčija, kjer bomo odigrali prvi koncert z nizozemskimi gothic metalci Delain. Seveda smo se navdušeno odzvali, ko so nas povabili kot goste na delu njihve evropske turneje. Dogajalo se je točno tisto, za kar smo intenzivno delali zadnje leto – našo glasbo bodo v živo slišali tudi izven Slovenije.
21.04.2009 - Frankfurt in Nachtleben
Vozili smo se celo noč in prispeli v predmestje Frankfurta že v zgodnjih jutranjih urah. Ker je bil hotel, v katerem smo imeli rezervirane sobe, še zaprt, smo se odločili, da poiščemo kavarno in si privočimo jutranji čaj. Hodili smo kar nekaj časa in presenečeni ugotovili, da Nemci ne vstajajo tako zgodaj, kot Slovenci – nekaj čez 6. uro zjutraj so bile ulice še vedno prazne, prav naporno je bilo najti odprto gostilno. Končno nam je uspelo – železniška postaja nas ni pustila na cedilu. Ko smo vstopili je bilo kot bi vstopili v drugo dimenzijo. Prazna gostilna, za šankom dve ostareli natakarici v preozkih, kričečih oblačilih z živalskimi vzorci, natupiranimi lasmi in preveč ličil. Edini gost se je opiral na šank, s pivom v roki. Ko smo naročili čaj, nas je natakarica ošvrknila z ubijalskim pogledom in med zobmi zamrmrala, da je s tem več dela kot s pivom. Prav kmalu pa smo postali prijatelji in ob čaju uživali ob Iron Maiden, ki so butali iz zvočnikov. Medtem, ko so se začele ulice polniti z ljudmi, smo se mi odpravili v hotelske sobe in si privoščili tuš in počitek. V dvorani Nachtleben smo bili točno ob napovedani uri. Tudi Delain so prispeli in lahko smo začeli s tonsko vajo. Vse je potekalo kot namazano. Opravili smo intervjuje in ko se je dvorana začela polniti in so se na naše presenečenje obiskovalci rinili v ospredje ter si želeli zagotoviti prostor čim bližje odru, smo začutili, da bo večer zelo zanimiv. Vsa energija, ki se je nabirala v vsakemu izmed nas, je končno eksplodirala na odru – igrali smo kot utrgani, Mohor je udrihal po bobnih, Marku pa je sledila vsa množica pod odrom. Ploskali in skakali so, kot da bil zadnji dan... Delain so bili več kot odlični. Vsi smo se strinjali, da je njihov nastop v živo nadgradnja tistega, kar lahko slišimo na CDju. Karizmatična pevka Charlotte je ogrela še zadnjega skeptika v dvorani. Po nastopu so ljudje prihajali k nam, se želeli fotografirati z nami, kupovali so majice in CDje ter želeli, da jih podpišemo. Uroš je imel ob sebi prav kmalu dve oboževalki, ki sta se mu posvečali cel večer. Po nastopu so se nam pridružili še Delain z ekipo. Prav nič nismo verjeli, ko je kar nekaj obiskovalcev reklo, da se nam pridruži tudi naslednji večer v Ludwigsburgu... Bili pa smo prijetno presenečeni. Ocena prvega večera – več kot odlično!
|
Ludwigsburg. |
Po nekajurni vožnji skozi pokrajino, ki je spominjala na naše domače kraje, smo prispeli v idilično vasico, kjer so nas čakale sobe. Odložili smo prtljago in se odpravili v legendarno Rockfabrik v Ludwigsburgu. Wow! Tukaj so igrala že vsa velika imena metal in rock scene. In danes bomo igrali tukaj tudi mi. Še sanjalo se nam ni, kakšnih dimenzij je dvorana Rockfabrik in ko smo vstopili, se je njena veličina pokazala v vsem sijaju. Stene poslikane v fantastičnem stilu, back-stage v velikosti celega kluba, pripravljena hrana in pijača, šank z zdravimi in manj zdravimi pijačami, organizacija na skrajnem profesionalnem nivoju... Ljudje fantastični! Počutili smo se kot prave rock zvezde. Ko smo opravili s pripravami za nastop, so nas postregli z odlično večerjo. Seveda pa brez posla ne gre – opravili smo intervju za nemško radijsko postajo ter imeli vzpodbuden sestanek s predstavnikom družbe, ki bo najverjetneje poskrbela za distribucijo naše glasbe po celem svetu.. Seveda pa se radi pustimo presenetiti. Zopet smo bili priča fenomenu, ko so ljudje že v zgodnjih večernih urah čakali v vrsti pred vrati in ko so se vrata v dvorano odprla, so se zagnali pred oder in si zagotovili svojo pozicijo. Rockfabrik je bila polna. Presenetili so nas mnogi, ki so prejšnji večer obljubili, da pridejo za nami – in res so! Po koncertu so se nam pridružili mnogi, ki so že naši MySpace prijatelji. Prav zabavno je bilo srečati ljudi, s katerimi smo dejansko že komunicirali preko spleta, tudi v resničnem življenju. Skoraj se nam je stopilo srce, ko smo videli starše, ki so ponosno pripeljali svoje otroke na koncert in so le-ti zadovoljno kramljali z nami. Celo tako zabavno je bilo, da smo bili med zadnjimi, ki so zapustili dvorano.
23.04.2009 - Ingolstadt, Frankenstein in Paradox
Vožnja do naslednje destinacije – Ingolstadta, vsem znan po znamenitem Frankensteinu – je minila hitro, saj smo imeli kar svojo zabavo v kombiju. Smeha polno. Vsak izmed nas je prav poseben karakter, ko pa smo skupaj, delujemo kot celota. Prispeli smo v »bed & breakfast« hotel, kjer smo izkoristili internetno povezavo in odgovorili na vsa sporočila, ki so se nabrala ter napisali blog o tem, kako je pot potekala do sedaj in ga objavili na naši MySpace strani. Vabil nas je Burger King v bližini in kar nismo se mogli upreti nezdravi hrani. Tempo rokerskega življenja pa je hiter in že smo v dvorani Paradox pripravljali vse potrebno za nastop. V dvorani so imeli nekaj težav z mešalno konzolo, saj jo je neprevidni tonski mojster polil s pivom. Vendar so tudi to hitro uredili in pripeljali novo. Marko in Tomi sta bila glavna zabavljača tega večera. Vzdušje se je stopnjevalo do samega koncerta, ko se je dvorana vztrajno polnila. Odigrali smo že kar precejšen del, ko je nenadoma Marko izginil iz ozvočenja (!?!). Tonski mojstri so se začudeno praskali po glavi. Odigrali smo »Never Coming Around« do konca brez vokala. Tehnične motnje pa so že bile odpravljene pri naslednjem komadu. Huh, smo si oddahnili, da nimamo matrice. Spoznali smo mnoge ljudi, ki so, kljub temu, da nas nekateri niso poznali, hiteli kupovati »From Pieces Created« in se želeli fotografirati z nami. V hotelske sobe smo se odpravili z nasmeški na obrazih in v pričakovanju naslednjega dne.
24.04.2009 - V Črni gozd po počitek
Želeli smo videti Nemčijo tudi z drugega zornega kota in ne samo z avtoceste. Zato smo se odpravili v turističen kraj visoko v hribih, v samem znamenitem Črnem Gozdu. Turističen resort je bolj kot ne sameval, saj so bili hotelski kompleksi in apartmaji namenjeni smučarski sezoni in poletnim obiskovalcem. Hotel smo imeli skoraj zase, postrežba je bila več kot odlična in res smo se lahko odpočili. Sončen dan je kar vlekel h ogledu okolice, sneg je še pokrival vrhove, zvečer pa smo si privoščili tudi kozarček (ali dva) v hotelskih sobah (ter izpraznili bar). Ker nas je na poti spremljala tudi nizozemska ekipa, se je večer spremenil v pravo zabavo. Nastalo je kar nekaj fotografij in video posnetkov, za katere se ne moremo odločiti ali so primerni za objavo (smeh). V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili k nekajurnemu počitku ter kmalu nadaljevali pot proti Avstriji.
|
LastDayHere in Delain. |
Pred nekaj tedni smo igrali v znamenitem Gasometru na Dunaju. Tokrat pa smo zatresli oder v Szene Wien. Ko smo prispeli v dvorano, so Delain že prispeli. Kot se za Avstrijce spodobi, je bila organizacija več kot odlična. Internetno povezavo smo kaj hitro izkoristili, se udobno namestili na kavču v zaodrju, privoščili pijačo iz hladilnika ter komunicirali s fani, naložili fotografije s koncertov in se na letnem vrtu družili z nizozemsko ekipo. Catering je bil več kot odličen, poskrbeli so za vse okuse. Počutili smo se skoraj kot doma, ko mama skuha kosilo, speče pecivo in poskrbi, da nam je udobno. Naša managerja sta, kot vneta deloholika, izkoristila prosto uro za sestanek s predstavniki avstrijske glasbene založbe, ki ima v lasti tudi snemalni studio. Kaj se bo iz tega razvilo, bodo prinesli naslednji meseci. Dvorana se je začela polniti, na naše presenečenje pa so se nam pridružili mnogi, ki so nas pred tedni videli v Gasometru. Oder in ozvočenje sta bil res dobro pripravljena. V vsej črnini se je dobro videlo Marka, ki je izžareval svojo neverjetno energijo, motiviral publiko in vse skupaj se je končalo prehitro. Seveda pa smo se z veseljem pridružili obiskovalcem, ki so nas zadovoljno pričakali pri prostoru za prodajo CDjev in majic. Prav težko smo se poslovili od lepih deklet in zanimivih ljudi, ko je bilo treba na dolgo pot v Italijo. Že naslednji dan nas je čakalo kar nekaj intervjujev in v Milanu moramo biti že nekaj čez poldan.
26.04.2009 - Viva Italia!
Dež… Prvikrat do sedaj. Bolj smo se bližali Milanu, bolj je bilo sivo in deževno. Navigacija nas je vodila skozi ulice in že na prvi pogled je bilo očitno, da smo v drugi državi z drugačnim sistemom. Ulice so bile polne postopačev in ker smo opremo vozili v kombiju smo se začeli spraševati, ali je varno pustiti vse skupaj nezavarovano. Garaža hotela je bila prenizka za kombi in tako sta se Tomi in Jure požrtvovalno odločila, da bosta ponoči prenočila kar z kitarami in ostalo opremo. Nikakor nismo želeli nazaj v Slovenijo brez opreme. V hotelu smo si privoščili tuš in počitek in se kmalu odpravili v Zoe Club. Tam smo spoznali zaslužne, ki so več kot odlično uredili promocijo koncerta in zaodrje. Že v popoldanskih urah je množica stala na dežju pred vhodom v dvorano in čakala, da se odrejo vrata. Milan nas kar ni nehal presenečati. Juhe, prigrizki, sadje, sladice, pijače vseh vrst in še in še… Vse to pripravljeno s posebno skrbnostjo organizatorjev, ki so hiteli razlagati, da je vse zdravo in če želimo še kaj, naj samo sporočimo. Intervjuji so se zvrstili in kmalu je bil čas za nastop. Predskupina je že dodobra ogrela občinstvo in ko smo stopili na oder je eksplodiralo. Publika je norela, skakala in pela z nami. Ljudem se je utrgalo. Nad vsakim nastopom posebej smo bili navdušeni, vendar pa se je italijanski temperament izrazito pokazal prav ta večer. Ko so Delain stopili na oder, smo že bili oblegani z oboževalci, ki so želeli fotografijo z nami ali pa podpis. Spoznali smo tudi najhitrejšega Italijana, ki je v trenutku pograbil Marka, zbral cel band in se zadovoljno fotografiral z nami. Povedal nam je, da je cel večer iskal priložnost, da stopi pred objektiv v naši družbi in ker smo bili vedno oblegani z lepimi dekleti, je vedel, da ni druge možnost, kot da nas »ugrabi«. V zaodrju smo žurali še z Delain, s katerimi smo v teh nekaj dneh postali pravi prijatelji. Slovo ni bilo nič kaj prijetno. Začrtali pa smo skupne smernice in prepričani smo, da bomo prav kmalu skupaj na odrih.
27.04.2009 - Nazaj v realnost
Jutro je bilo v pripravljanju na odhod. Ko smo še pokramljali v jedilnici hotela, sta se managerja hitela dogovarjati o nadaljnjih planih. Pot, koncertiranje, druženje, adrenalin in vse kar pride zraven, nam je vsem zlezlo pod kožo. Bili smo enotnega mnenja, da bi lahko to počeli še naprej. Ko smo se zasidrali na položaje v kombiju in se poslovili od nizozemskega dela naše ekipe, nas je kar neprijetno stiskalo. Pot je hitro minila, Slovenija nas je pričakala s soncem in zadovoljni smo bili, da smo se na tej poti še bolj zbližali. Sedaj pa novim ciljem naproti!