Iščete novo službo in ste "nekaj malega dodali" življenjepisu ali pa ste na razgovoru za delo opisali projekt, ki ni bil ravno vaša ideja? Razmislite, preden olepšate resnico. Prvič, delodajalec lahko vedno preveri navedbe iz življenjepisa. Drugič, laž vas lahko pripelje do razgovora, a za kakšno ceno? Osebe, s katerimi se boste pogovarjali, razpolagajo z znanji in tehnikami, s katerimi vas lahko hitro razkrinkajo. Poleg tega je eden od ciljev razgovora tudi vzpostavljanje medsebojnega zaupanja.

Na delovnem mestu ima zgodba o laganju svoje nadaljevanje. Pomislite, koliko belih laži vam uide vsak dan, od "lepo vas je videti" do "všeč mi je tvoja nova pričeska". Spomnite se neresnic, s katerimi ste opravičili zamujanje, tračarili o kolegih ali vzeli bolniško, čeprav ste pokali od zdravja.

Resnica je lahko pogosto boleča. Govoriti resnico ali izreči laž je moralna odločitev vsakega posameznika, a vse pomembne stvari, ki jih želimo uresničiti v življenju, temeljijo na zaupanju. Lahko se seveda vprašamo, koliko cenita resnico naše okolje in korporativna kultura, a dejstvo je, da prejemamo dvojna sporočila: pričakuje se, da bomo iskreni, in hkrati, da bomo uspeli za vsako ceno.

Poglejmo, kakšne laži lahko slišimo v delovnem okolju:

Ljudje so naš najpomembnejši resurs.
Neizrečeno: Ljudje so nepredvidljiv resurs. Zame so pomembni edino finančni resursi.

Moja odločitev je racionalna.
Neizrečeno: To hočem narediti in pika.

Ljudi ocenjujemo po njihovem učinku.
Neizrečeno: Ocenjujem jih glede na to, koliko so mi simpatični in stojijo za mano.

To je poslovno, ne osebno.
Neizrečeno: Vse doživljam osebno.

V današnji družbi je razumna mera vljudnostnih laži nuja, ki so jo vsi pripravljeni tolerirati, vendar pa se je treba zavedati, da obstajajo meje. Če se že kdaj ne morete izogniti kakšni neresnici, se boste strinjali, da nihče ne mara lažnivih in neiskrenih ljudi.