To, da so te izglasovali in da si šel na otok izgnanih, je bilo kar veliko presenečenje, kajne?
Definitivno je bilo v tistem trenutku veliko presenečenje. Zagotovo smo takrat že bili navajeni, da se lahko v Survivorju zgodi marsikaj, ampak je bilo bolj presenečenje, kje točno se je zalomilo. Ko sem prvi glas videl je bilo okej, potem pa sem začel razmišljati, kdo mi je še dal glas.
Si že takoj na plemenskem svetu vedel, da je bil Sandi tisti, ki te je izdal?
Že samo po številu glasov se mi je zdelo, da sta dva glasova od Sandija in Jurija. Nekaj ni 'štimalo'. Me je pa potem vse skupaj zmedlo, ko sva se s Simono pogovarjala o vseh možnih scenarijih in nisem več vedel, kdo bi lahko bi, ker je bila Simona trdno prepričana, da Sandi zame ne bi glasoval.
Si jezen na Sandija?
Presenečen definitivno, ker sem res verjel v vse indikatorje, ko sta oba z Jurijem govorila, da bosta glasovala za Tejo. Da bi bil pa razočaran, pa niti ne. Vem, da je to igra. Bolj je bilo kasneje razočaranje, ko sem gledal oddajo in je Jurij rekel, da sem nezvest, ker sem se družil s Sambalom. Dobro, poveš, da je to strategija, ne pa, da nisem lojalen.
Nekje sem prebrala, da Sandija nihče ni sprejel med prijatelje na Facebooku …
(smeh) Ja, tudi jaz sem zasledil to. Tako bom rekel, jaz nisem dobil nobene prošnje za prijateljstvo, ki bi jo lahko zavrnil. Tudi na vseh srečanjih, dogodkih je on prišel na prvi piknik. Vse je bilo normalno, smo se pogovarjali.
Sicer se bojiš pajkov … Kako si se spopadal s tem strahom?
Spomnim se, da je bil na otoku izgnanih v hiški, kjer smo spali, en velik pajek, ki je potem izginil. Za kratek čas sva s Tejo zagnala paniko, kje je, potem pa smo pač zaspali. Na koncu, ko si bil tam, so stvari lezle po tebi in te to ni motilo, saj so bile skrbi drugje. Ko si enkrat utrujen in lačen, veliko bolje toleriraš vse, kar se ti doma zdi, da morda ne boš mogel.
Si imel kakšne zdravstvene težave, poškodbe?
Ja, že prvi dan, ko smo tiste zaboje ven vlekli, sem se močno popraska. Od gležnja do kolena sem si snel kožo. Neke tri dni sem imel tako rekoč odprto rano, higiena vemo kakšna je bila, nenehno v morju in na soncu. Tretji dan pa sem dobil tropsko infekcijo. Zaradi te infekcije sem bil 20 dni na antibiotikih.
Kaj je bilo s tisto čokolado, ki je Aneta ni mogla pozabiti?
(smeh) Imeli smo super nagrado, podelili smo, vse kar smo lahko. Ko so vsi že šli, so bili koščki čokoladic na tleh. Te smo pobrali in pojedli. Z vsemi iz plemena sem se posvetoval, če je v redu, da nekaj vzamem tudi v kamp. Jasno je bilo, da bomo dali v riž in vsi smo jedli, tudi Aneta. Potem pa kar na enkrat naslednji dan nepotrebna drama okoli tega. Nič mi ni bilo jasno.
V šovu si precej shujšal kajne, koliko?
Ja, nekih 11 ali 12 kilogramov sem shujšal. Že, ko sem videl količino riža za 10 dni za 10 ljudi, sem vedel, da bo težko. Vedno sem se trudil iskati hrano okoli kampa in pripraviti večerjo. Že samo s tem, sem jaz že zdavnaj pokuril tiste tri žlice riža, ki sem ga pojedel.
Kako je, ko prideš domov in imaš pred sabo vso to hrano?
Telo že zdavnaj nasitiš, duša je pa še kar lačna. Ko sem prišel domov, sem z drago šel čez vse restavracije, od indijske, kitajske, italijanske in mehiške. Vse sem moral poskusiti. Kakšen mesec sem se prenajedal, potem pa se je stabiliziralo.
V predstavitvenem videu sem videla, da živiš z dedkom …
Zadnjih osem let živim z dedkom in babico. Bila sta moja druga starša. Zdaj sva ostala sama z dedkom, ker je babi v začetku leta umrla. Težko je, ker je dedi star 90 let in ima po 59. letih prvič strto srce. K njima sem se preselil, ker sem v tem videl fantastično priložnost, da se osamosvojim in sam poskrbim zase.