Predstavljajte si, da je vaš partner dobil življenjsko priložnost, ki bi ga neizmerno osrečila in povečala njegovo samozavest, če bi jo sprejel. A ta priložnost bi imela lahko negativen učinek na vajino zvezo. Manj bi se videla, verjetno bi ga spremenila, saj bi mu odprla nove poglede in poti, pri vas pa bi ostalo vse po starem. To lahko privede do napetosti.
Bi mu/ji kljub temu stali ob strani in ga podpirali ter spodbujali, da priložnost sprejme ali bi partnerja poskušali prepričati, da jo zavrne?
Kadar nekdo partnerja pri razvoju in uresničevanju sanj ovira, psihologi govorijo o 'Manhattan učinku', ki je ime dobil po filmu režiserja Woodyja Allena, Mannhatan, v katerem glavni junak poskuša svoje dekle prepričati, naj se ne odpravi v tujino, ampak ostane v New Yorku.
Ta učinek je veliko bolj razširjen, kot si mislimo, razkriva ameriška študija, ki je bila objavljena v Journal of Personality and Social Psychology.
Raziskovalci pišejo, da smo nagnjeni k temu, da omejujemo partnerja, ko se ustrašimo za odnos. Večji kot je ta strah, bolj ga bomo omejevali. Ta učinek je za zvezo mnogokrat usoden, saj je zveza srečna le takrat, ko se partnerja podpirata in se lahko drug ob drugem razvijata.
Nasprotje “Manhattan učinku” je fenomen Michelangelo, ki je značilen za zveze, v katerih partnerja drug drugemu pomagata pri izražanju svojih potencialov. Temelj takšnih odnosov je zaupanje.