Domovina slastnih marelic je Kitajska, kjer so jih gojili že pred približno štiri tisoč leti. Njeno latinsko ime je Prunis armeniaca, ker jih je Aleksander Veliki najprej opazil v Armeniji in jih od tam prinesel v Evropo.

Marelice spadajo v družino koščičastega sadja, barva lupine in mesa je svetlorumena do oranžna. Na strani sadeža, ki je obrnjena proti soncu, se pogosto pojavijo rdečkaste lise. Okus sadeža je sočen, rahlo kiselkast in zelo prijeten. Marelice imajo rade toploto in uspevajo v krajih s subtropskim podnebjem, čeprav so vzgojili tudi sorte, ki rastejo v deželah z zmernotoplim podnebjem. Cvetijo zgodaj spomladi, zato so v nevarnosti zaradi zgodnjih spomladanskih zmrzali.

Sveže marelice vsebujejo malo kalorij in veliko vlaknin. Od vseh vrst sadja vsebujejo največ provitamina A (betakarotena), ki je eden od antioksidantov, za katerega raziskave navajajo, da preprečuje bolezni, kot je rak, ter bolezni srca in ožilja. Marelice v pločevinki v naravnem soku sicer vsebujejo več kot polovico manj betakarotena kot posušene ali sveže, sok pa je zadovoljiv vir C-vitamina. V marelicah je prisotna tudi visoka vsebnost vitaminov B1, B2 in vitamina C kot tudi mineralov kalija, kalcija, fosforja in železa. 200 gramov svežih marelic zadosti dnevnim potrebam organizma po betakarotenu, ki je nujno potreben za vid, delovanje presnove in napeto ter zdravo kožo. Poleg tega vsebujejo marelice veliko sadnih kislin, predvsem jabolčne in citronske. Hranilna vrednost: 100 gramov mesa sadeža ima 54 kalorij.

Nasvet za nakup
Ko kupujete, izberite marelice z gladko, napeto in nežnodlakavo lupino. Pri tem se ne ozirajte na barvo, saj obstajajo tudi rdečkaste in bolj blede sorte marelic. Glavna sezona za marelice je v poletnih mesecih. Marelice lahko hranite v hladilniku nekaj dni, priporočljivo je v plastični vrečki, še najbolje pa je, da jih čim hitreje porabite. Nabrani sadeži pozneje ne dozorevajo, ampak le izgubljajo plemenito aromo in venijo.

Suhe marelice
Suhe marelice imajo več kalorij kot sveže in veljajo za zelo zdravo živilo. So nasitne in ustrezen vir hranil ter celo sestavni del jedilnika ameriških astronavtov med njihovimi poleti. Med sušenjem se v marelicah poveča vsebnost betakarotena, železa in kalija, ki je naravni diuretik ter spodbuja telo k izločanju vode in natrija. V živilski industriji pred sušenjem marelice obdelujejo z žveplovim dioksidom, da bi ohranili njihovo živahno barvo. Ob tem lahko nastanejo snovi, ki lahko pri občutljivih posameznikih povzročijo astmatične napade, zato je treba biti pozoren – astmatiki naj posušenih marelic ne uživajo, če vsebujejo sol žveplene kisline.

"Nori" na marelice so Arabci, ki jih uživajo v kuskusih, sadnih solatah, skupaj z ovčjim mesom … Pri kuhanju ali pečenju postanejo precej kisle, zato jih je treba sladkati. Marelice so idealne za kuhanje marmelade, sokove, kompote, marelične cmoke, nadeve za sladice, kot priloga k divjačini, piščancu ali jedem s karijem … Če podarite marelice dragi osebi, bo poseben vonj še dolgo lebdel v zraku.