Njenih devet orgazmov je bil lep rezultat reinterpretacije kontroverznega dela Seedbed iz leta 1972, ki ga je ustvaril Vito Acconci. V izvirni verziji je Acconci devet dni zaporedoma vsak dan osem ur masturbiral pod galerijsko rampo in pri tem glasno razlagal svoje fantazije obiskovalcem, ki so se nič hudega sluteč sprehajali nad njim.

Marina Abramović je želela delo ponoviti z ženske perspektive, pri čemer je seksualnost in ranljivost postavila v središče umetniškega izraza. V svoji izvedbi performansa Seedbed, del serije Seven Easy Pieces, je Abramović več ur masturbirala pod odrom in doživela kar devet orgazmov. "Fizično in psihično je bilo izjemno zahtevno. Samozadovoljevati sem se morala sedem ur … res je bilo naporno. Naslednji dan sem imela še en nastop, bila sem izčrpana," je kasneje zaupala medijem. 

Foto: Profimedia Marina Abramović "Eden največjih izzivov je bil pomanjkanje očesnega stika z občinstvom. Motila me je odsotnost njihovega pogleda – samo zvok je bil." Obiskovalci so jo slišali, niso pa je videli. Odsotnost vizualnega je od nje zahtevala izjemno koncentracijo. Pozorna je morala biti izključno na zvoke ljudi, ki so hodili po njej. Njeno raziskovanje ženske seksualnosti in avtonomije jo je postavilo v skrajno ranljiv položaj in izzvalo družbo, da spregovori o tabujih o ženskem užitku in telesu. Odzivi so bili pozitivni. Abramovićeva se spominja: "Slišala sem, da so se ljudje imeli super; zgoraj je bil cel žur!"

Kot številni drugi njeni projekti je tudi ta sprožil razprave o tem, kje so meje umetnosti, kaj je vloga umetnika in kako daleč lahko gremo v imenu umetniškega izražanja. Abramovićeva je znana po tem, da vedno znova testira svoje fizične in psihične meje. V legendarnem performansu Rhythm 0 je nepremično stala šest ur, medtem ko je občinstvo lahko na njej uporabljalo 72 predmetov, ki so predstavljali užitek in bolečino. Med njimi so bili vrtnica, pero, parfum, med, kruh, grozdje, vino, škarje, žeblji, kovinska palica, skalpel in nabita pištola. 

Pa reakcije obiskovalcev? Nekateri so bili bolj nežni in spoštljivi, nekateri pa bolj grobi. "S škarjami so ji odrezali obleko in jo spolno nadlegovali. Eden od moških jo je celo porezal po vratu in pil njeno kri. Drugi je napolnil pištolo,  jo potisnil Marini v roko in usmeril v njeno glavo, medtem ko je prst držala na sprožilcu," poroča Unilad.

Izzivanje zaupanja in meje bolečine in svobode, ki si jo vzame občinstvo, ostaja zaščitni znak njenega dela. Njena umetnost danes navdihuje novo generacijo ustvarjalcev, ki skozi performans raziskujejo spol, identiteto in moč. Dela Marine Abramović nas opominjajo, da umetnost ni vedno udobna – pogosto je prav obratno. Umetnost je klic k prebujenju, soočenju in premiku, pa četudi se zgodi v obliki devetih orgazmov v javnosti.

Če bi o Marini Abramovič in njenem delu radi izvedeli več, je letos za to idealen čas. "Konec novembra bodo namreč v ljubljanski Cukrarni odprli eno od najbolj odmevnih razstav v regiji v zadnjih letih, če ne kar desetletjih. Na razstavi Art Vital bo predstavljeno skupno življenje in delo svetovno znanega umetniškega dvojca Ulay in Marina Abramović, ki globalno velja za pionirskega in enega od najvplivnejših in najvidnejših na področjih performativne umetnosti in razvoja konceptualne ustvarjalnosti," poroča Delo.

Kot poroča STO, bo razstava obogatena "z efemernim in arhivskim gradivom, kot so fotografije, posnetki, glasbeni seznami, knjige, pisma in celo osebni zapiski, ki doslej še niso bili predstavljeni javnosti".