Kako ste doživljali eksplozijo?
Deset minut po tem, ko sem pritekla v cilj, je prvič počilo. Vsi smo se obrnili nazaj in videli samo bel dim, nič nam ni bilo jasno. Nastala je tišina, nihče si ni upal niti pomisliti ali na glas izustiti to, kar smo mislili, da se je zgodilo. Ko je počilo drugič, nam je vsem postalo jasno, da je nekaj hudo narobe. Boksi v cilju so narejeni tako, da gremo lahko tekači samo naprej, ne pa nazaj, levo ali desno. Moja prva misel je bila pri mojih, saj so stali ob progi, in to tik ob cilju. V takšni situaciji lahko samo upaš, da so šli na dogovorjeno mesto.

Ste tam sami?
Ne, nisem sama, z mano so prijatelji. Komaj sem čakala, da sem prišla do svojih osebnih stvari, da sem dobila v roke telefon, ampak telefonske linije niso delovale. Pojavil se je strah, da z nekom nekaj ni v redu. Poskušala sem čim prej zapustiti prizorišče in iti na dogovorjeno mesto.

So vas policisti takoj po eksploziji usmerjali? Kakšni so bili ukrepi?
Absolutno. Policisti niso delali panike. Bili so zelo organizirani. Odločno so nam dajali navodila, da moramo iti naprej, ne nazaj, naj nič ne sprašujemo, temveč samo hodimo. Točno se je vedelo, kaj in kako; so prizorišče zelo kmalu izpraznili. To je res velika masa ljudi. Ko slišiš in vidiš rešilne avtomobile in gasilce, helikopterje, ki preletavajo prizorišče, in specialce, ki pridejo v celotni bojni opremi, res ne moreš verjeti, da se to res dogaja.

Kako na vse to gledate dan po tem?
Ko prideš v hotel in vidiš na televiziji, kaj se je dejansko zgodilo … Res je hudo, da se tako velik športni dogodek sprevrže v takšno tragedijo, ki je obrnila ljubezen do športa v sovraštvo do ljudi. Katastrofa, res katastrofa.

Je bil to prvi maraton za vas v Bostonu?
Da, to je prvi. Sicer pa moj četrti po svetu.

Ali se boste še kdaj udeležili maratonov po ZDA?
Tako daleč še ne razmišljam. Sprejeta sem že na naslednji maraton v Chicagu, za zdaj pa so moje misli pri ljudeh, ki so izgubili svoje najdražje ali so poškodovani. V meni je velika žalost. To je res katastrofa.

Vam je potem uspelo obvestili svoje domače? So vas oni kontaktirali?
Čez kakšno uro so telefonske linije začele delovati. Poklicala sem mamo, ker sem vedela, da je zagotovo gledala televizijo. Pa tudi sodelavci s Pop TV so me klicali. Potem je bilo lažje.

Koliko časa boste še tam? Kdaj odhajate domov?
Danes še ostajam v Bostonu, jutri pa odhajam v New York. Zdaj berem, da so tudi tam poostrili razmere in bom videla, kakšna bo situacija tam.

Ravno smo slišali, da v Londonu ne razmišljajo o tem, da bi odpovedali tamkajšnji maraton. Se vam zdi to pametna poteza ali ne?
Ne vem, veliko sem razmišljala o tem. Na londonskem maratonu sem tekla lani in vem, da je v organizacijo vloženega veliko dela. Če ga bodo izpeljali, srčno upam, da se ne bo zgodila kakšna katastrofa. Ne vem, kaj je prav, da se umakneš in odpoveš ...  je pa res, da je to velika masa ljudi, ki tja pridejo s celega sveta. To je res žalostno.

Ali ste kdaj pomislili, da bi se lahko to zgodilo vam?
Ne, nikoli. Tudi včeraj, ko sem videla ta prah in strah v ljudeh, ki neumorno iščejo svoje ljudi, se mi je zdelo, kot da nisem del tega. Ne moreš verjeti, da se to res dogaja.

Ste v stiku z drugimi Slovenci, ki so se udeležili maratona?
Stikov nimam z nikomer, nisem niti vedela, da je kdo od Slovencev šel na ta maraton. Srčno upam, da je z njimi vse v redu in jim želim srečen povratek domov.