Kaj je največji korak naprej glede na vaš zadnji, tretji album All of Me?
Predvsem to, da sem se pomirila sama s sabo in s svojo kariero – je manj tesnoben in z njim sem imela manj skrbi. Vedela sem, kaj hočem in kakšen bo.

Vaše vplive poznamo (Mary J. Blige, Missy Elliot, Kanye West). Vam je všeč tudi kdo od novih, mladih upov?
Seveda. Všeč sta mi pevka skupine Noisettes Shingai Shoniwa pa Roses Gabor iz Londona, ki izvaja bolj elektronsko glasbo.

Se vam zdi, da glasbena industrija producira vse preveč komaj polnoletnih, nezrelih izvajalcev?
Vedno je bilo tako – otroški zvezdniki pač. Nekateri so res talentirani, kar se mi zdi neverjetno. Težava je predvsem ta, da tako mlad, ko je tvoj svet še poln nerealnosti, doživljaš slavo. Zato vedno molim, da imajo ti otroci dobre starše, skrbno družino in zveste prijatelje.

Kaj pa poplava otroških zvezdnikov pomeni za dokaj nove izvajalce, ki so že presegli prag 30 let, kot ste tudi vi?
Delam, kar delam, in vem, da sem bila rojena za to. Za to sem tudi hvaležna.

Zagovarjate to, da morajo glasbeniki, ki imajo vpliv na svoje poslušalce, govoriti tudi o aktualnih političnih temah in človekovih pravicah?
Seveda. To počnem tudi sama – zavzemam se za enakopravnost. V Ameriki je trenutno težko živeti, saj so vse opcije smešne in pravzaprav ni izbire.

Ali podpirate prosto deljenje glasbenih datotek (ang. file sharing) na spletu?
Da in ne. Da zato, ker ponekod nimajo dostopa do iTunesa ali denarja za kupovanje glasbe, pa bi vseeno radi poznali tvojo glasbo in prišli na koncert ter tam morda pokupili vse tvoje majice – in tako se ti potem povrne. Včasih sem bolj za, drugič bolj proti.