V devetdesetih letih je bil vodja postgrunge benda Bush , ki danes velja za enega od največjih bendov, ki so kdaj vzklili v Angliji. Pozneje si je omislil projekt Institute, ki pa ga ni imel priložnosti predstaviti na večjih odrih, saj edina plošča benda z naslovom Distort Yourself ni doživela komercialnega uspeha.

Na začetku letošnjega junija pa je izšla njegova prva soloplošča Wanderlust, za katero upa, da ga bo zanesla na pota stare slave matičnih Bush. Danes 42-letni Gavin je kot sogovornik deloval umirjeno in pripravljeno, poskrbel je tudi za prijetno presenečenje. Pravi, da ga le pogovarjanje o sebi malo spravlja v zadrego, saj tega v preteklosti ni bil vajen.

Prevod intervjuja :
►Zdravo, Gavin!
G: Zdravo, kako si?

► V redu, ti?
G: Dobro. Pridite v trgovino blizu vas, zelo kmalu, Klemen!

► Najlepša hvala. Hotel sem te vprašati… prvič si na svoji solopoti. Kakšen je občutek?
G: Svoboden od Angležev. Hecam se … sem iz Londona, ki je v Angliji, tako da je to šala. Super je. Uživam z ljudmi, s katerimi igram. Koncerti so zelo dobri. Veliko govorim o sebi, zaradi česar sem rahlo v zadregi. Super je dati svoje besede med ljudi in jih obvestiti, da imam novo ploščo. Uživam in komaj čakam na koncert.

► Po koncertu Nova Rock se odpravljaš na ameriški del turneje. Kako trd oreh je po tvojih izkušnjah ameriška publika v primerjavi z evropsko?
G: Težko je posploševati po državah. Zdi se mi, da če imajo ljudje radi glasbo, tako kot nocoj, kjer bo tu rock publika, ima ta zagotovo nekaj skupnega z ameriško publiko. Mislim, da bo povsod dobro. Nekam bodo prišli "Bush feni", drugam nekateri novi. Zato so mi všeč festivali, ker pride veliko različnih ljudi. Navdušen sem, da sem tu.

► Pred kratkim si izdal svoj soloprvenec Wanderlust, za katerega si rekel, da si se na določeni točki počutil kot dirkalni konj, ki pa ni mogel teči. V kakšnem stanju si bil takrat?
G: Vem le to, da sem dovolj nor, da naredim še nekaj plošč. Čudno je, če si pri zelo veliki založbi in moraš pridobiti veliko naklonjenosti od ljudi. Veliko moraš delati, včasih tudi v temi, in nato pride svetloba … Ampak problem ni bil samo v založbi. Bob Rock se je odločil producirati mojo ploščo, ampak ni bil prost nadaljnih pet mesecev. Veliko je bilo odlaganj. Za ploščo Institute mislim, da je bila dobra kot plošča sama, ni pa bila komercialno uspešna, tako da je nisem imel možnosti predstaviti na turneji. Občutek sem imel, da sem v tem statičnem stanju, bil pa sem pripravljen teči … na buum! Iti ven in igrati. Rad imam odre, množice, veliko občinstvo … To me napolni z energijo.

► Omenil si Boba Rocka. Kako je prišlo do odločitve o medsebojnem sodelovanju z imenom njegovega formata?
G: Imel sem precej materiala. Iskal sem človeka, ki bi ga združil. Nisem pa hotel delati s petimi različnimi producenti. Nekaterim to ugaja, meni pa ne. In potlej sem začel razmišljati o možnostih in nekdo mi je predlagal njega. Nato sva se dobila, spomnim se, da mi je bil zelo všeč. Ima dobro energijo. Vprašal sem ga, ali bi mi sproduciral ploščo, in bil vesel, da je pritrdil, in to je to. Mogoče bom z njim naredil še kakšen album. Poleg tega živi na Havajih (Maui), kar pomeni, da moraš iti tja, kar je "kul".

► Potlej si imel še prijetne počitnice?
G: Ja, delovne počitnice.

► Če bi moral izbrati nekaj besed, katere so tiste, ki najbolj označujejo ploščo?
G: Atmosferična, slikovita, taka, ki zadeva ljudi.

► Prvi singel nosi naslov Love Remains the Same. V katerih pogledih je tako?
G: Rekel bi, tudi če si z nekom, ki ti porine nož v hrbet, ljubezen še vedno ostane ista (smeh). No, nisem mislil ravno zabodel. Če končaš zvezo z nekom, ki ti je naredil nekaj slabega, in se zjutraj zbudiš in si rečeš: "Kako sem mogel preživeti z njim ves ta čas?" Sovražiš ga in si noro besen na samega sebe, da si zapravljal čas z njim. Potem počakaš dva, tri dni in si rečeš: "Mogoče sem jaz tisti, ki se moti, mogoče mi je bila oseba res všeč." V tem smislu, ne glede na okoliščine, ljubezen vedno ostane ista.